gerdeniposvetu

BISERI IN PESEK IZ MOJE POPOTNE TORBE

Jožica Marn Gerden


V Avstraliji prebivam že več kot polovico svojega življenja, a ne mine dan, da se ne bi v mislih pomudila v domovini in med domačimi, ki tam živijo. Moji sorodniki so del mene, so moji geni in korenine, česar nobene spremenjene okoliščine ali človekova usoda ne more izbrisati. Mati-Domovina-Bog so božje milosti darovani človeku in njegove osnovne pravice. Izguba teh darov je velika in boleča.

Ob prihodu v Avstralijo sem nenadoma zaživela novo življenje. Vsi moji mladostni spomini in dragocene osebne izdušnje, moji dragi domači in mladostni prijatelji, so ostali globoko vraščeni v moj naravni bit. Toda, vse moje mladostno življenje pred odhodom iz Slovenije, je nenadoma postalo le goli spomin, nič več kot skrbno prekrita čustva pred neznanim tujem svetom. Moja lastna »iluzija« preteklosti v tujem svetu nima nobenega pomena, ne veljave! Prav ničesar dejanskega ali otipljivega, nobene rešilne »skale« mi ni ostalo iz moje mladosti, da bi se jo lahko še dalje trdno oklepala.

Moj priimek je namreč v domovini nekdaj nekaj pomenil - biti "Marnova iz Jezera" je bil zame ponos. Moj pokojni oče je bil zelo ponosen na vseh svojih osem otrok (in pozneje tudi na 30 vnukov), ker smo bili vsi dobri in vzgledni študentje in še posebno, ker smo ostali verni, pošteni in odkriti tudi v trdem času komunizma. Že priimek Marn me je v mladosti izdajal, da so ljudje takoj vedeli kdo in kaj sem. Pogostokrat se mi ni bilo treba v šoli in v službi niti kaj posebno truditi in dokazovati kdo sem; deležna sem bila spoštovanja, ker sem izhajala iz številne, ugledne in pokončne Marnova družine iz Jezera. V polstoletnem komunističnem režimu naša družina ni občutila večjega pritiska, da se včlanimo v komunistično partijo, ker bi bil vsak trud zaman. Od mene se je samoumevno pričakovalo, da sem bila uspešna v šoli, sposobna in iznajdljiva, da sem samozavestna in pametna, da vodim...
Ate in mama sta bila vsej družini svetal vzgled v življenju.

Ob prihodu v Avstralijo me ni tukaj nihče poznal in ničesar vedel o moji preteklosti, niti o moji družini, ki mi je vse pomenila, me vzgajala, me krepila in oblikovala značaj. V tujini me zato ni mogel nihče popolnoma razumeti! Vsa moja preteklost se je razblinila v nič, nenadoma sem morala zagrebsti vase vse svoje dragocene spomine in se ob rojevanju svojih otrok tudi sama ponovno roditi, za tujino. V resnici je takšna kruta življenjska metamorfoza le navidezna, v notranjosti pa človek nenehno bije svoj skriti boj med spomini iz preteklosti in med realno sedanjostjo.

Izseljencem se normalno vzbudi sentimentalno domotožje - nekaterim bolj in dalj časa, drugi manj. Čim bolj je človek ljubil in več imel, tem več je zgubil in bolj žaloval... Kdor domotožja ni sam doživel, ga ne more razumeti.
Ob posebno domotožnih časih se rada umaknem v miren kot s svojimi spomini in se v mislih povrnem v mladostna leta. Radi se mi pridružijo moji otroci ter me sprašujejo o življenju in o sorodnikih v domovini Sloveniji, o mojem otroštvu. Tudi naši otroci želijo poznati svoje korenine, in jih vse zanima. Vsak zase nenehno išče svoj jaz... Za sebe namreč vem, da sem avstralska Slovenka, otroci pa niso povsem prepričani ali so avstralski Slovenci ali slovenski Avstralci? Raje drugo, kot prvo.

Svoje mladostne spomine posvečam svojim potomcem, ki z mano delijo veselje in žalosti ter raznovrstne življenjske izkušnje mačehe-tujine, naše krušne matere in njihove domovine, ne popolnoma zavedujoč se zakaj - "zakaj tako, mama"?!

MOJ ROJSTNI DOM

Rodila sem se v razburkanem povojnem času, spomladi leta 1947 v Jezeru 4 pri Trebnjem na Dolenjskem. Kljub temu, da je vojna že minila in naj bi vladala "svoboda", so moji zgodnji mladostni spomini nenavadno živi, vtisnili so se mi globoko v srce, me vodili na križpotjih in mi oblikovali nadaljnje življenje.
Odraščala sem v številni kmečki družini osmih otrok. Starši so imeli 12 ha veliko kmetijo, kar je bila le dobra četrtina od našega prvotnega posestva, ki nam ga je po vojni zaplenila komunistična »ljudska oblast« in ga pridužila vaški Kmetijski zadrugi. Kmetija je bila mešana, nekaj obdelovalnih polj in nekaj gozdov. Doma smo pridelali raznovrstno hrano in zelenjavo za osebno uporabo in za gojenje domače živine: za konje in govedo, svinje ter perutnino.

(Moja rojstna hiša v Jezeru, l.1993)

Poleg naše trdno zidane in prek sto dvajset let stare kamnite hiše, je imelo posestvo številne gospodarske objekte: kozolec toplar, ki še vedno stoji ob vaški poti, prek zelenega vrta je bil lesen pod za mlatenje žita in skedenj za slamo in mrvo. Ob pod se je proti kvadratnem dvorišču naslanjala lesena vinska preša. Poleg poda je zidana štala za živino ter lesena šupa za listje. Prek gnojišča so bili nekoč zidani svinjaki; za hlevi ob vaški poti pa vrtna greda z bujno kuhinjsko zelenjavo in veliko lepega cvetja. V spominu mi ostaja grm dišečega jasmina in španskega bezga, grm pušpana, pa modre lilije pod hišnim oknom in čudovite rdeče potonke; takšnih nisem pozneje nikjer več na svetu videla. Nasproti hiše prek dvorišča še vedno stoji stara enonadstropna kašča za žito in orodje, poleg pa je električni mlin, kjer je oče nekoč mlel žito, ječmen, ajdo in koruzo za domačo uporabo. Pod kaščo in delno vkopano pod zemljo sta bili dve velbani kleti: vinska klet in večja klet za poljske pridelke, kot je krompir in presna zelenjava, repa, koleraba, korenje in zelje. Drvarnica je bil poseben prostor. Nedeljski 'federvoz', ki je bil nekdaj luksuzno prevozno sredstvo in tapecirane zimske sani pa so imele svojo lopo ob podu.
V Lipniku smo imeli pol hektara velik vinograd z lesenim hramom. Ate je bil odličen vinogradnik, gojil je več vrst grozdja, vinskega in namizne 'žlahtne' sorte. Njegov pristen cviček je bil dobro poznan daleč okrog, posebno so ga cenili naši znanci in prijatelji iz Ljubljane. Letno smo pridelali prek 2000 litrov cvička.

Moja rojstna vas Jezero je nekdaj štela 25 hiš, s kmetijskimi posestvi približne velikosti. Vaščanka Taminčeva Ani, (por. Zupančič), razgledana vaška šivilja, je napisala svoje spomine o življenju v vasi iz predvojnih in povojnih let:

»VAS JEZERO – ZA SPOMIN KAKO SMO ŽIVELI....
Še pred letom 1900 so gradili železnico in tunel pod Sveto Ano. Tunel so kopali italijanski delavci. Stanovali so pri naših starih starših Jamnik na skednju – podu. Zjutraj in zvečer so se tudi hranili, največ z mlekom. Ko je bila železnica zgrajena, je šel prvi iz vasi v službo Janez Jamnik - za obhodnika.
V prvi svetovni vojni so bili ubiti štirje vaščani, dva sta bila v ruskem ujetništvu. Po dolgem času sta se vrnila.
Živeli in ukvarjali smo se s kmetijstvom. Tudi iz gozda so imeli ljudje dohodek. Vsako leto je kakšen vaščan prodal del gozda za »apnenco«. Ker je bil v jezerskem gozdu najboljši kamen za apno, so ga hodili kupovat tudi iz oddaljenih krajev. Pri gradnji apnenice so tudi vaščani kaj zaslužili.
Tudi žito se je dobro prodalo. Za mernik pšenice se je lahko kupilo najboljšo moško obleko.
Nabirali so tudi hrastove ježice in želod za potrebe usnjarstva in druge gozdne sadeže. Sejali so tudi lan. Lan smo vaške ženske trle in prele. Nastale so platnene rjuhe. Drugega zaslužka ni bilo, razen dnine – taberh. To delo so opravljali hlapci in dekle, samo za preživetje.
Po drugi svetovni vojni se je šlo več vaščanov učit obrti k mojstrom za tri do štiri leta. Vajeniških šol ni bilo. Izučili so se trije krojači, trije čevljarji, trije mesarji, en kovač, en kolar, dve šivilji. Iz vasi je bilo tudi pet redovnic. Bili so tudi odlični pevci – vaščani.
V Ameriko je šel Smrke Franc – Florjanov, ker mu doma niso hoteli izročiti grunta in se tam poročil. Njihovi sinovi so postali duhovniki, dva sta imela novo mašo na isti dan, oba v isti cerkvi svetega Štefana, v M., dne 16. januarja 1936, France in Jože Smrke. V vas sta poslala tudi novomašne podobice. Franc, ki je dosegel položaj ali čast kanonika, je prišel v Slovenijo na očetov dom leta 1973.
Po letu 1950 se je začel standard izboljševati. Dobile so se službe. Šole so se odpirale za mlade. Sedaj so mladi vsi s srednjimi šolami. Nekaj pa jih je tudi diplomiralo.
Leta 1942 je vas dobila elektriko. Med gradnjo avtoceste leta 1957 pa smo dobili vodovod leta 1957, ker je bilo v vasi nad cerkvico Svetega Petra brigadirsko naselje. Do takrat smo uporabljali potok, ki ni nikoli presahnil. Pri gradnji avtoceste je bilo več vaščanov zaposlenih – tri kuharice in vozniki, ki so z vozovi na konjsko vprego vozili material za avtocesto. Leta 1958 so prišli v vas prvi gumi voz, traktor, moped in avto.
Imamo tudi cerkev svetega Petra iz 13. stoletja, ki je lepo obnovljena z novim bakrenim zvonikom. V vasi imamo lepo kapelico z Marijinim kipom in ploščo v spomin na 11 pobitih vaščanov.
Ob cesti na začetku vasi je bila nekoč gostilna. Prodajali so samo vino, žganje in tobak. Včasih pa tudi kruh, ki ga je v košu pek s kolesom pripeljal. Pri tej hiši so bili mežnarji. Skrbeli so za cerkev in za zvonenje. Pri Pavčevih smo jih rekli, pisali pa so se Rogelj in nato Rozman. Včasih so bile tam le tri hiše, danes je že vas.
Zbirali so tudi mleko pri Zemljančevih. Iskat so ga hodili s tovornjakom stiški menihi, pozneje pa Kmetijska zadruga.
Ko je prišel okupator, smo bili s cesto razdeljeni na dva dela: spodnji del je bil pod Italijani, zgornji del pa pod Nemci. Italijani so v internacijo vzeli tri fante od ene hiše. Italijani so veliko lesa izvozili v Italijo. Posekali so 150 metrov na vsako stran železnice in ceste.
Veliko smo trpeli pod partizani. 18. novembra 1943 popoldne so vas obkolili. Ljudi so nagnali na sredo vasi. Pred nas so postavili štiri mitraljeze. Ta čas so ropali po hišah. Pobrali so vse kar so mogli. Do tega dogodka ni bil še nihče od vaščanov pri domobrancih. Potem je večina šla, ko je videla kaj znajo partizani. Enajst vaščanov se po tem dogodku ni več vrnilo domov. Po vojni so bili gospodarji petih hiš tudi v zaporu. Bili so obsojeni samo zato, ker so vedeli za »skrivače«. Zaplenjena jim je bila tudi zemlja. Med vojno so tudi kar pobirali prašiče, govedo, žito, obleke, posteljnino in drugo.... Težko smo preživeli.
Velika tragedija se je ponovila v avgustu 1944, ko so partizani zopet ropali po hišah. Pobrali so še tisto, česar niso že prej. Pri Dularjevih so pregnali neznano kam mamo s tremi otroki starih: pet tednov, 2 in 3 leta ter starega očeta.
Po vojni je bilo tudi težko dajati obvezno oddajo.
Vaščani smo bili dokaj složni, sicer ne bi preživeli. Kulturno izobrazbo smo dobile mladenke pri »Orlicah«. Časopisov je bilo malo. Naročeni smo bili na Domoljub, Katoliški misijoni in Slovenec. A ne pri vsaki hiši. Mohorjeve in slovenske knjige smo tudi naročali in čitali...
Važnejše dogodke sem napisala. Največ po lastnem spominu ter po spominu in pripovedovanju moje mame. Resnično je vse, ker sem to sama doživela. Da se ne bi pozabilo, sem zapisala. Naj bo komu v spomin.«
(V avgustu l. 2001, Ana Zupančič)

(slika - Naš 'Zemljančev' kozolec in pod, l 1993 )

Čez vas teče kristalno čisti in ledeno mrzli potok, ki izvira v gozdičku nad vaško cerkvico sv. Petra. Nekdaj smo imeli sredi vasi veliko lužo polno žab regic, ki so nam prirejale zastonj koncerte ob večerih, tudi ko je utihnilo petje fantov na vasi. Vaška luža je usahnila, potok pa se izliva v podzemno rupo in ponovno izvira na drugi strani sv. Ane v Jelšah. Pri Kraljevih so napredni vaški fantje celo zbetonirali bazen, da smo se mladi lahko kopali. Pri Hrastarjevih je bil potok zajezen v korito za napajanje živine, pod tekočo vodo in na dveh ploskih kamnih pa je bila vaška pralnica. Leta 1958 je prek vasi stekla avtocesta »Bratstva in edinstva«, nad vasjo je bilo brigadirsko naselje; dobili smo vodovod in s pralnimi stroji je minila lepa vaška idila.

MOJA MLADOST

Odraščala sem v težkem in razdejanem povojnem času in v vsesplošnem pomanjkanju, vendar se ne spomnim, da bi bila kdaj doma na kmetiji lačna. Dobre in zdrave hrane je bilo doma vedno v izobilju, ker smo znali vse pridelati sami. Na kmetiji je bilo vedno dovolj težaškega dela na polju in z živino, zato smo morali vsi otroci pomagati staršem pri delu. Tako smo se naučili vsakovrstnega dela za vse življenje.
Otroci smo imeli bogato domišljijo in se radi igrali tudi med delom, če je bila le priložnost. Moja sestra Justina je imela izvirne ideje: vsako delo v hiši ali na polju sva spremenili v igro; v domišljiji sva bili mamici ali učiteljici in s svojimi namišljeni otroci sva opravili vse delo najbolj vestno; nazadnje pa sva delo zelo kritično ocenili in tako med seboj vedno tekmovali. Prepire smo otroci sami med sabo reševali in ubogali starejšega Ivana in Justino. Radi smo se skrivali na podu in na kozolcu ter si izmišljali nove igre. Nabirali smo sladke jagode in maline po sončnih gozdnih jasah, na paši smo kurili ogenj in pekli koruzo, krompir, jabolka in kostanj. Poslušali smo raznovrstno petje ptic v krošnjah dreves, ugibali njih imena, opazovali vračanje lastovk in spletanje gnezd v štali. Plezali smo po drevesih ter nabirali češnje in sladke tepke. Gozd nam je nudil razne dobrote kot so borovnice in raznovrstne gobe in zelišča. Imeli smo zelo zanimivo in bogato življenje. Lepo nam je bilo skupaj!

Zima je prinašala nove čare: sankali in smučali smo se po bližnjih gričkih, se kepali in delali snežene može. Spomladi, brž ko je sneg odtajal, smo hodili v gozd nabirat voščene telohe, ki so prvi pokukali iz zimske odeje, nato pa zvončke in trobentice, mačice, vijolice, v maju pa dišeče šmarnice, Marijine srajčice in ciklame ter drugo sveže cvetje za Marijin oltarček v hišnem kotu. Mama je podedovala po svojem očetu velik kip Marije, ga častila in redno krasila s svežim cvetjem.
Ena mojih najdražjih fotografij je portret mame in ata v sepiji iz njune mladosti. Tako lepa sta bila! Ate je bil visok in postaven, vsestransko zelo razgledan in v mladosti aktiven član Orlov. Bil je cenjen cerkveni pevec dolgih 60 let; mama pa je bila v mladosti članica Marijine družbe pod vodstvom odličnega dekana Ivana Tomažiča, ki je imel do nje tudi posebno starševsko skrb in vpliv. V njeni rani mladosti jo je ugledal mladi Janez (naš ate!) in se vanjo zaljubil, kar »na prvi pogled«.
Mama je srednje velikosti, globoko verna, v mladosti je bila zelo lepa in nežna plavolasa dekle, z velikimi modrimi očmi. Obiskala sem jo v Sloveniji nazadnje za njen 90. rojstni dan. Vedno bolj je podobna svojemu pokojnemu očetu Jožefu Huču iz Primštala. Imela je težko življenje, pa je znala iz svoje globoke vere črpati moč in vdano prenašati vse težave. Bila je stara komaj tri leta, ko ji je nenadoma umrla mama od španske bolezni in visoke vročine, da ji je "kri zavrela", so rekli ljudje. Njen dobri oče je po smrti 34-letne žene moral svojim trem otrokom nadomeščati tudi mlado mamo Julijano (roj. Škoda 1884-1918). Oče Jožef Huč (1880-1961) je bil dokaj trdnega zdravja, da je živel do 84. leta. Nanj nosim veliko lepih spominov, posebno iz obiskov na maminem domu na Primštalu, kjer smo redno praznovali godove sv. Jožefa, sv. Julijano, sv. Ano in druge cerkvene praznike.
Sestra Hučevega starega očeta, stara teta Anca, je bila nadarjena samouka ljudska pesnica, kakor tudi njihov nečak ali bratranec moje mame - Ulčarjev France iz Gornjega Medvedjega sela. Rada sta zlagala nove pesmice za razne priložnosti.
Pesem »Ob očetovem grobu« je France posvetil svojemu očetu Francetu Huču, ki je šel v Ameriko za zaslužkom in se vrnil domov bolan

(12.10.1886 – 21.1.1951):
OB OČETOVEM GROBU

Tvoja pot je zdaj končana.
Prišel k dragim si domov.
Rodna zemlja prerahljana
joka spev Ti večno nov.

Spev o jagodnici visoki,
ki pred hišo še stoji,
kjer si z bratskimi otroki
živel svoje prve dni.

Spev o Gmajni, Lazu, Griču,
kjer spominčice cveto,
spev o slavcu, drobnem ptiču,
ki žgolel je nad vasjo.

In še dalje pesem sega,
v šolo, v gore – v trtni svet;
preko Pravdovega brega čez Atlantik v novi svet.

Tamkaj Cleveland jekleni

pil Ti sončne je moči,

bolj kot nekdaj grič peščeni

v rjavih brazdah mladih dni.

Težko delo in trpljenje
nudil Ti je tuji raj.
Klicalo te je življenje,
vrnil si se v stari kraj.

Tu pa cesar te povabil
v trdi je vojaški stan;
kot vse druge Te porabil
za krvavi bojni plan.

Na Tirolah in v Karpatih
ledenele so kosti.
S tujci in ob rodnih bratih
gledal smrti si v oči.

Še v Galiciji prostrani
si z rojaki krvavel.
Angel Ti je stal ob strani:
Srečno vse si pretrpel.

In po letih te grozote
sinil spet je novi dan.
S skušnjami namesto dote,

vstopil si v zakonski stan.

A življenje obrnilo
spet se je na senčno pot.
Ni ti sreče naklonilo
ne uspehov in dobrot.

In nikdo Te ni podpiral
v stiskah, v blodnjah skoz meglo,
Ti pa vsemu si odmiral
in potapljal se v temo.

Tvoje je za cvetje rdeče,

pelin bil Ti v sladki med,
beda pa namesto sreče,
nadi v srcu – mrzli led.

Vse slabo se je zvrstilo,
Ti prineslo delež svoj –
Dom, družino zagrnilo
Vsi trpeli smo s Teboj.

Zdravje bilo je zrahljano,
razkrojeno Ti srce.
Vse je bilo razdejano,
vse zavito le v gorje. -

Spet so prišla bojna leta;
smrt kosila je povsod.
Čuvala je volja sveta
Tebe in Tvoj mladi rod.

Prišli k nam so lepši časi –
saj trpeli smo dovolj -
Ti pa hiral si počasi,
bil betežen vedno bolj.

Zunaj zima je ihtela,
Sneg pokrival gozd, polja;
z njim pa tiho ledenela
sta telo Ti in srce.

Jasne je nedelje bilo:
Pešale so Ti moči.
Sonce je za hrib tonilo,
Z njim zatisnil si oči.

Še skoz okno Ti poslalo
ozek je poslednji žar;
in potem se je končalo,
umiril zadnji se vihar.

Mrzla zemlja Ti odpela
svoj bolestni je napev
v toplo varstvo Te sprejela,
zdaj vzdihuje večni spev. –

Boj Ti bilo je življenje,
zdaj uživaš trajni mir;
na prestano Ti trpljenje
sije prave sreče Vir...

Oče, oče, dragi oče,
nekdaj bomo skupaj spet,
ko poklical večni Oče
nas bo k sebi v rajski svet.

- Tvoj sin France Huč
Leta 1951, Gornje Medvedje selo, Trebnje

Stari oče Jožef Huč je bil znan kot zelo moder človek, priljubljen in cenjen med vaščani Primštala. Sosed mu je podaril lepo zrezljan leseni kip sv. Jožefa. Po svojem očetu ga je podedovala mama, jaz pa od nje, ker sem podedovala tudi njuno ime. To je moja »dota« po mami, pa tudi najbolj dragocena. Hučev stari oče je edini od starih staršev, ki se ga spominjam. Zelo rada sem ga imela!


(slika - Poroka mojih staršev, leta 1941 )

Naša družina je bila srečna družina, ker je med nami vladala iskrena ljubezen. Moja starejša sestra je nekoč na podstrešju našla škatlo ljubezenskih pisem mame in ata iz mladosti. Presenečena je ugotovila, da je ate snubil mamo kar 13 let, preden sta se poročila. Otroci smo se hudomušno smejali, zato so njena ljubezenska pisma kmalu končala v ognju. Radovedno smo spraševali mamo (roj.1914-2005) in ata (1908-93) zakaj je njuna zaroka trajala tako dolgo? Zaupala sta nam, da se nista mogla poročiti prej, ker je bilo doma v Jezeru še šest neporočenih mlajših bratov; mama pa tudi ni želela pustiti svojega očeta na Primštalu samega brez gospodinje. Čakala je na poroko svojega brata, da je prišla ta-mlada k hiši in je šele nato lahko odšla od doma. Ate pa je rad povedal, da je bila mama v mladosti najlepše dekle v trebanjski fari, zato jo bi čakal še dlje, če bi bilo potrebno. Mama je nato nekoliko sramežljivo povedala, da je bil ate 'siven' in jo ni pustil na miru, vendar je šla »nedolžna pred oltar«. Ta vrlina je ostala njena življenjska norma. Bila je stara 27 let, ko sta se z atom poročila, istočasno kot njen brat Viktor v februarju leta 1941.

Mamina in atova medsebojna ljubezen jima je pomagala, da sta lažje premagovala mnoge težave, ki jima je prineslo življenje v hudem vojnem in povojnem času. Kljub težkim političnim časom in težavam, je naša družina bila deležna mnogih božjih milosti, ki sta nam jo izprosila starša s svojo globoko vero in molitvijo. Mama je bila dobrosrčna in vedno odprtih rok, nenehno se je razdajala duševno in materialno za druge. Zatrjevala je, da karkoli podari, dobi desetkrat povrnjeno. Če je skuhala kosilo le za ožje domače, pa se je k mizi vsedlo še kaj več nepričakovanih gostov, je bilo vedno za vse dovolj hrane. Tudi prosečih ciganov ni nikdar odgnala od hiše lačnih in praznih rok.....
»Vse je blagoslovljeno!« nam je zatrjevala.

V naši družini se je rodilo osem otrok, imam tri brate in štiri sestre, jaz sem četrta po vrsti ali »srednja«. Mama je večkrat zatrjevala, da sem odrasla »kar mimogrede«, ker ji nisem nikdar povzročala večjih skrbi ali žalosti. Po starosti smo: Ivan, Justina, Ciril, Jožica, Stane, Marinka, Slavka in Anica. Ker sem srednja, sem nekako vzdrževala ravnotežje med starejšo in mlajšo generacijo. Kot je bila sestra Justina moja prva učiteljica in moja druga mama, sem po njenem vzoru tudi jaz prenašala svojo skrb in ljubezen na mlajše sestrice. V mladosti smo bili zelo navezani drug na drugega, zato sedaj svoje drage domače v tujini tem bolj in nepopisno pogrešam.

(Slika bratov in sester, 1969 )


Verjamem, da se osebni odnos, ki ga kažemo do svojih staršev in starih staršev ter bližnjih sorodnikov, zrcali v odnosu naših otrok do njih. Na moje drage domače hranim najlepše misli in spomine, zato imajo tudi vsi naši štirje otroci globoko spoštovanje do starih staršev in vseh bližnjih sorodnikov.

Marnovih starih staršev žal nisem poznala. Stara mama po očetu (roj. Jožefa Čeh, 1885-1949, v Lukovku), je umrla tik pred mojim rojstvom, oče Janez pa je umrl star le 53 let (1876-1929). Pokopani so v družinski grobnici pri Sv. Marjeti.
(slika - Družinska grobnica pri Sv. Marjeti )

Moje otroštvo sem opisala v članku Moja rosna leta, ki je bil objavljen v Slovenskem izseljenskem koledarju, leta 1999, (stran 188 – 192) in v Glasilu SSK:

»Moja rosna leta«

...»Rojena sem bila po vojni, v »svobodni Jugoslaviji« v času pijanega zmagoslavja in vriskajočih parol: Tito-Stalin, Tito-Stalin..., mi smo Titovi, Tito je naš! Tito-partija, Tito-partija..., Smrt fašizmu, svoboda narodu..., dol z izdajalci...!!!
»Sramujte se otroci staršev nazadnjaških nazorov in protidržavnih elementov! Tvoj oče je bil skrivač, izdajalec svobodne Jugoslavije, zato je bil zaprt, zaplenili so vam posestvo, ker je vaš oče izdajalec, ker je podpiral domobrance, sovražnike naše nove Jugoslavije. Tvoja strica sta bila domobranca, zato so ju ubili... Sram vas bodi!« je odmevalo od vseh strani.
Naj me bo sram? Česa? Nikakor me ne more biti sram zaradi našega ata, naš ate je pošten človek, naš ate je izobražen in pameten, bolj kot so vsi drugi. On vedno ve, kaj je prav in kaj ni. Veliko bere in posluša radijo Vatikan, London in Washington in veliko ve. Rad bere knjige, le zgodovinskih ne mara. Kadar se moja starejša brata in sestra učijo zgodovino NOB, noče poslušati in zagodrnja: »V ogenj vrži tiste laži!« in gre ven. Moj ate nikdar ne laže, vedno govori resnico, čeprav je nevarno. Moj ate je bil v zaporu zato, ker ni hotel tožiti sosedov in ker je govoril resnico! Mojemu atu se je zgodila krivica, zaprli so ga in ga tako mučili, ker je vedel kaj prinaša komunizem in ker ni lagal.
Vse te moje čiste otroške misli so mi ponovno začele rojiti po glavi. Še vedno verjamem, kakor sem verjela še kot majhna deklica v povojnih letih, ko sem morala pogosto poslušati očitke v šoli. Nikdar se nisem potuhnila, da bi bila pomembna kot so bili pomembni otroci borcev.
»Ti ne boš dobila malice ali oblek od Rdečega križa, ker imate doma kmetijo, le otroci delavcev in borcev so upravičeni!«
»...Pa kaj zato, in tisti hlebčki in margarina, saj je tudi mamin koruzni kruh dober, kadar je svež! Moja sestra pa tudi hitro raste, njena obleka ji bo kmalu premajhna in čevlji tudi, da jih bom lahko jaz nosila in mi ne bo treba bosa v šolo. Tastari čevlji so mi že dolgo premajhni in me vedno krvavo ožulijo. Obleki imam res samo dve, eno za k maši in za šolo, drugo pa za doma. Tudi lačna nisem, ker sami pridelamo doma vso hrano, da nam ni treba ničesar kupiti... Tovarišica verjetno ne ve, da so nam zaplenili skoraj vso kmetijo, da doma nimamo nobenega denarja in si ne morem kupiti bonbončkov ali čokolade, kakor si lahko kupijo drugi otroci, ker moj ate ne dobi plačano za delo na kmetiji. Kadar pa proda kakšnega telička, gre denar za davke, pa za obvezne oddaje mora neskončno šparati, sicer bi ga zopet zaprli...«
»Ali hodiš k verouku? Ali hodiš v cerkev?« so nas večkrat spraševali v šoli.
»Ja, hodim k verouku! Ja, hodim v cerkev!«, sem odločno odgovarjala vsa zardela do ušes. Moje sramežljivosti me je bilo sram, da bi se kar pogreznila pod zemljo, če bi se lahko.Ta moja obupna rdeča lička, vedno me izdajo, da prehitro utihnem in si ne upam vsega povedati kar mi leži na srcu.
»Ne, moj ate ni bil borec; ne, ni bil partizan...« in ponovno zardevam, da se še bolj sramujem sama sebe. Zaradi mojih rdečih ličk se ne upam povedati, da se moj ate ni hotel boriti za komunizem in ubijati ljudi, ker sta bila njegova brata pri domobrancih, bratranci pa pri partizanih. Zato je bil doma, dokler je lahko bil. Ker ni smel biti doma, se je skrival v gozdu. Dve leti se je skrival v gozdni jami, v domačem »Zemljančevem kedru«, ker so ga vsi iskali, da bi šel z njimi. Ko se je končala nora vojna, je vsepovsod grozilo divje komunistično maščevanje, zato je hotel pobegniti čez mejo, kakor drugi mladi fantje iz vasi in med njimi tudi njegova najmlajša brata. Nikdar se nista vrnila, ker so ju na begu zajeli podivjani »osvoboditelji Jugoslavije« in ju umorili - Bog ve kje!? Tudi mojemu atu je mama že pripravila nahrbtnik, preden ga je "vzela noč", pa se je čez nekaj dni vrnil. »Ne morem te pustiti same s petimi majhnimi otroci, preveč vas imam rad, da vas bi pustil same v nevarnosti. Kar bo, pa bo, saj nisem nikomur nič hudega storil!«
Začele so se strašne hišne preiskave in zasliševanja. V živem spominu so mi grobi policisti v črnih usnjenih uniformah na brnečih motorjih, ki so nas pogosto vznemirjali. Z dolgimi sabljami so prešpikali in prečesali ves senik in pod, če se kje ne skriva kakšen domobranec. Skrivajočega domobranca so končno našli pri sosedovih, a "krivi" so bili vsi vaščani, najbolj pa sosedje, ker ga niso izdali. Sledila so izgnanstva in zaplembe sosedovih posestev, tudi velik del naše kmetije, le nekaj zemlje za preživetje so nam pustili. Najhujše pa je bilo, ker je oče bil aretiran in je moral v zapor skoraj za dve leti.
Moji prvi dragoceni spomini: Bilo mi je komaj tri leta, ko nas je mama neke nedelje razveselila: »Otroci, hitro se oblecite, da gremo na vlak, na Ig, obiskat našega ata v zaporu«...
Prvič sem se peljala z vlakom! Prilepila sem svoj nosek ob okno in s strahom opazovala bežečo pokrajino: »Joj, saj bomo zgrmeli po tej dolini, ker vlak tako noro drvi in poskakuje? Glejte, poglejte, v luknjo gremo, kar pod zemljo!«
»Ne trapca, to je predor!« me je podučila starejša sestra.
»Hvala Bogu, tukaj smo, na Igu! Sedaj pa še nekaj kilometrov peš, pa bomo pri atetu!« se je vsa solzna veselila naša uboga mama. Dolga in prašna pot je bila, moji premajhni čevlji pa so me krvavo ožulili.

Iški zapori: velika, svetla in hladna stavba, s temnimi železnimi gartrami v oknih; ob vhodu je stražila gruča črnih renčečih volčjakov, ki so se besno zaletavali v nas. Otroci smo se držali maminega krila in se počutili varne. Po kratkem čakanju smo smeli v veliko bolniško sobo, polna železnih postelj, pokrite s sivorjavimi vojaškimi odejami; »pokreti« so bile vsi zasedeni z bolniki in ranjenci. S postelje me je že od daleč poklical moj ate: »Pridi brž k meni, moja mala punčka, ker jaz ne morem vstati...« Skobacala sem na njegovo trdo posteljo pod grobo odejo in se mu tesno privila okrog vratu. Nisem se premaknila ves čas, tako varno in lepo je bilo ležati ob mojem atetu, ki sem ga pogrešala dolge mesece. »Kar tu bom ostala!«, sem mu zašepetala v uho.

Na sredini sobe je stal mrki stražnik in nam vse prehitro ukazal, da je obiskov konec. Oklenila sem se še tesneje atu okoli vratu, trdno odločena, da ne grem domov in bom ostala tukaj pri mojem atetu v zaporu!
»Ne, ne, pustite me, ostala bom tukaj pri mojem atu!« sem hlipala ter se otepala grobih rok paznika, ki me je hotel na silo iztrgati iz atovega objema. Nisem razumela solz mame in ata, misila sem, da jokata, ker ne ubogam in nočem domov. Popustila sem, ubogala sem, da ne bosta mama in ate tako žalostna.
Težko sem čakala in prosila mamo, kdaj bomo zopet smeli na Ig obiskat našega ata.
»Za Veliko noč!« nam je obljubljala mama. Nestrpno smo šteli dneve do Velike noči.
Mama in otroci smo se ves teden veselili in komaj čakali Velike noči. Mama je na bone kupila blago za sestro in zame za najine pomladne oblekice, vaška šivilja pa jih je sešila. Oh, kako so bile lepe nove živo rdeče oblekice, vse posejane z belimi račkami; povrh pa sva imeli bele prozorne predpasnike iz švicarskega bombaža. Obraz ji je žarel kot jutranje sonce, ko sva oblekici probali in je vedela, kako naju bo ate vesel v nedeljo na obisku, ko naju bo videl, kako sva pražnji. Ponosen bo tudi nanjo, ko bo videl kaj vse zmore sama.
Na Velikonočno soboto sva se s sestro igrali mamice in tovarišice, ko se je sestra nenadoma spomnila nove ideje; njena bujna domišljija je kot bister studenček stalno žuborela iz nje... Štiri leta sem bila mlajša od nje, zato sem jo lahko le občudovala in posnemala. Bila je žalostna, ker so najini punčki zelo revni, doma narejeni iz plenic in »...oh, kako bi bile lepe, če bi imele enake oblekice kot so najine...« Iz moje oblekice sva izrezali kos blaga pod predpasnikom, da sva naredili oblekice za najine punčke iz cunj. Sestra me je potolažila, da se mi ni treba bati zaradi ene majhne luknje v krilu, ker bo skrita pod predpasnikom, zato jo ne bo nihče videl in tudi mami naj nič povedam. Moja starejša sestra je bila pametna, zato sem ji zaupala, da je tako prav. Ko sva končali skrivnostno delo, sva mojo preluknjano oblekico dobro skrili v temen kot omare, da jo mama ne bi videla. Punčki iz plenic pa sta bili res zelo lepi v novih rdečih oblačilih.

Na Velikonočno jutro, ko je vsa hiša dišala po čistoči, sveži potici in žegnu, je mama napolnila košaro teh blagoslovljenih dobrot in nas otroke priganjala naj se hitro oblečemo, da gremo na vlak in na obisk k atu v zapor na Ig. Začudila se je zakaj je moja oblekica vsa zmečkana skrita v kotu omare in mi je želela pomagati.
...Ojoj, našla je mojo uničeno novo oblekico in se vsa skrušena zgrudila. Boleče in vsa obupana je ječala na tleh: »Moj Bog, Marija Pomagaj, zakaj, zakaj...?«
Ko si je čez čas opomogla, je nenadoma odšla sama na Ig, s sestro pa sva morali za kazen ostati doma. Hujše kazni ne bi moglo biti tedaj zame.

Dolgo, zelo dolgo sem morala čakati, da sem ponovno videla mojega ata. Ko se je vrnil domov, je bilo lepo, kot bi prvič posijalo sonce v našo hišo. Toda, ubogi ate še vedno ni mogel hoditi in je moral takoj v posteljo. Otroci smo poskakali k njemu na posteljo in smo skupaj peli narodne pesmice, ki nas je naučil... Le moj mlajši, še ne dveletni bratec se ni upal k njemu, ker ni poznal »tujca« v mamini postelji. Dopovedovala sem mu, da je to naš ate in se mu ni treba bati, ker ima tudi njega rad. V nekaj dneh se ga je le privadil in je kmalu postal njegov ljubljenček.


(slika - Naša družina leta 1950, ate v zaporu =

Vaščani so me radi spraševali, čigava sem in čeprav sem jim že neštetokrat povedala, da sem »mamina mucika in atetova ljubica«, se menda niso zapomnili, ker so me še kar naprej spraševali in se mi od srca smejali. Nisem mogla razumeti zakaj so tako pozabljivi!?

Ate se po prihodu iz zapora dolgo ni mogel premakniti; kostni revmatizem ga je popolnoma zlomil. Vse domače zdravila je probal, tepel se je s koprivami, da je bil ves v mehurjih in smo otroci jokali namesto njega. Jokali smo tudi, ko je mama spekla kruh, nato pa je kruto zaprla še ata v krušno peč, »da se bo malo prekuhal«, nam je razlagala. Bali smo se zanj, da se bo spekel kot kruh, pa se le ni; po nekaj mesecih je dokaj dobro ozdravel, da se je lahko končno sam postavil na noge. Zopet smo bili srečna in ponosna družina, vse drugo pa je bilo manj pomembno - tako sta nam stalno govorila mama in ate.

Ni bilo važno, če otroci nismo bili sprejeti v šole, kjer bi radi študirali. Študirali smo pač tam, kjer je bilo pomanjkaje študentov, da nismo potrebovali priporočil Zveze borcev, ki jih nismo imeli. Važno je bilo le, da smo se dobro učili, da smo bili zdravi in pošteni...

Moja sestra Justina je bila moja prva učiteljica. Vedno je hotela biti le ona učiteljica, jaz pa sem morala biti učenka in jo ubogati. Včasih sem se ji pa le uprla. Nekoč sva obe za sv. Miklavža dobili črne tablice in bele krede. Igrali sva se na kozolcu in ponovno sem morala biti le učenka. Sestra mi je razlagala, da bom smela biti učiteljica šele takrat, ko bom enako stara kot je ona. Ugotovila sem, da je ne bom mogla nikdar dohiteti v starosti in sem se razjezila. Pograbila sem njeno tablico in jo vrgla s kozolca. Tablica se je razletela na kose. Sestra pa je pograbila mene in me pahnila za tablico. Trkljala sem se po dolgih lesenih stopnicah in treščila na spodnjo betonsko ploščo. Padla sem na obraz in si polomila vse sprednje mlečne zobe. Moja »učiteljica« je prihitela za mano in me vsa prestrašena prosila, naj nikar ne povem mami kaj je naredila. Nisem povedala, rekla sem le, da sem sama padla, da sestra ne bi bila tepena.
S sestro sva še naprej razmišljali o najini starosti. Sestra se je v šoli naučila šteti in mi je neki dan razlagala: »Glej, ti si stara štiri leta, jaz pa osem, jaz sem še enkrat starejša od tebe... Ko boš ti stara pet let, bom jaz deset. Ko boš ti deset, bom jaz dvajset in ko boš ti petdeset, bom jaz sto...! Jaz bom umrla mnogo prej kot ti!« Zasmilila se mi je in sem pustila, da je ostala učiteljica za vedno!
Nekega dne mi je sestra zaupala, da je vanjo zaljubljen sošolec iz 7.razreda, ki ji vsak dan sledi s kolesom na dolgi poti domov iz šole. Pokazala mi ga je od daleč, ko je sedel pri vaški cerkvici sv. Petra nad vasjo ves popoldan in strmel v našo hišo, nato pa sva odšli mirno na kozolec k najinim punčkam in se zatopili v igro. Žal se je najino igranje po tem dogodku kmalu končalo; sestra se je en dan kar na lepem odločila, da je že prevelika za igranje. Pripovedovala mi je raje o romantičnem fantu, kako mu skuša ubežati vsak dan. Zelo mi je bilo hudo, da se je sestra tako spremenila, pogrešala sem igranje in občutila veliko praznino. Odslej naprej sem postala njena najbližja zaupnica in svetovalka v srčnih zadevah. Kar nenadoma sem morala odrasti in jo razumeti.

Moje otroške igre pa je kmalu nadomestilo pravo delo, saj sem zelo rada pomagala mami pri dojenčkih, ki so se rojevali vsake dve leti. Bila sem stara 11 let, ko se je rodila najmlajša sestrica Anica. Vzljubila sem jo, kot bi ji bila jaz mamica. Za moje prve štipendije v srednji šoli sem najprej njo lepo oblekla, z mano je hodila na izlete in materinsko sem skrbela zanjo, dokler nisem šla od doma... Zelo je bila name navezana tudi sestrica Slavka, pomagala sem ji delati domače naloge in jo navduševala za nadaljnji študij. Moj odhod od doma jo je zelo prizadel in je kmalu zbolela na srcu. Toda njena močna volja in samozavest sta ji pomagali premostiti najino ločitev in je danes zelo uspešna.


NAJSTNICA IN MATURA

Osnovno šolo sem obiskovala v podružniški šoli Dolenja Nemška vas, zadnja dva letnika pa sem končala v 5 km oddaljenem Trebnjem. V tem času je bilo vseh naših osem otrok v šoli, od prvega razreda do univerz, zato so bili stroški veliki, dohodkov na okrnjeni kmetiji pa nobenih. Otroci smo si morali največkrat pomagati sami, kakor smo se znašli najbolje.


(Slika - s prijateljico Malči in s sestrico Anico, l. 1959 )

Po prvem letniku klasične Gimnazije v Novem mestu sem se prepisala na Ekonomsko srednjo šolo, po kateri se je bilo lažje in hitreje zaposliti in osamosvojiti. To so bila vesela in brezbrižna leta odraščanja in nabiranja znanja ter izkušenj za življenje. Vozila sem se dnevno v skoraj 20 km oddaljeno Novo mesto v prijetni družbi drugih študentov »vlakarjev«. Bila je zanimiva pisana druščina najstnikov, ki smo kmalu postali zelo navezani drug na drugega. O vsem mogočem smo razpravljali, o svetovnih filmskih zvezdah in o zvezdnikih, o pop glasbi, o Beatlesih, o vietnamski vojni in protestirali v povorkah, debatirali o politiki, o religiji, o zaljubljenosti itd. Med nami je bilo nekaj desno in nekaj levo politično usmerjenih. Kljub našemu razhajanju v pogledih na povojno in tedanjo zgodovino, smo se naučili spoštovati različna mnenja in prepričanja drug drugega in ostali življenjski prijatelji. Tu in tam se je zapletla tudi kakšna romantična zgodba...

Manj sem bila tolerantna do vztrajnega in sistematičnega režimskega preobrževanja; pogosto se je dogajalo kar pravo »pranje možganov« študentov v šoli v tistih letih. Spominjam se telovadnega učitelja Naceta Bukovca še iz osnovne šole v Trebnjem, ki je ob deževnih dneh sam spremenil učni program in nas učil o (ne)veri. Norčeval se je in posmehoval iz duhovnikov in Cerkve, iz verouka ter iz Sv. Pisma in nam dajal razne primere, n.pr: »Bog je iz blata naredil ptička, ga pofarbal, mu pihnil v ritko, da je ta odletel v zrak...«
Takšne »lekcije« so me le še bolj utrdile v veri in svojem ideološkem prepričanju. V srednji šoli nas je razredničarka, ki je bila profesorica zgodovine in zemljepisa, pogostokrat opomnila: »Naša šola je v popolnem nasprotju z vsem kar uči Cerkev, zato se morate takoj odločiti, ali hodite v cerkev ali v šolo! "
Nekoč smo v 4. letniku ESŠ dobili obisk "politično podkovanega odposlanca" iz Ljubljane, ki nam je naznanil, da nam želi dobro razčistiti pojme o evoluciji in stvarstvu, preden stopimo v svet odraslih... Po dolgi razlagi nam je dovolil vprašanja. Vprašala sem ga, »kako, da vlada v naravi tako čudovit red, ali je vse to nastalo slučajno?«. Nekoliko zmeden nad vprašanjem, nam je povedal, da v naravi vladajo določeni zakoni, po katerih se vse življenje razvija...
Zopet sem vprašala:»Od kje pa zakoni, zakoni vendar niso materija?«
Še bolj zmeden je dejal: »To vprašanje je zelo obširno, vrnil se bom kdaj drugič in vam bom na to odgovoril, ker danes nimam več časa«; nato se nam je v zadregi opravičil in odšel - za vedno. Nekateri ateistični sošolci so menili, da mu ne bi smela postaviti težkih vprašanj, ki so ga zmedli in ga pripeljali v zadrego. Toda tisti trenutek sem se počutila zmagovalko.

(slika - Študentka na ESŠ NM, 1965 )

Med "vlakarji" sem se kmalu spoznala s postavnim plavolasim in romantičnim fantom, ki je bil sedem let starejši od mene. Tudi on se je dnevno vozil v Novo mesto v službo. Postala sva nerazdružljiva prijatelja in kmalu tudi »fant in punca«. Še pred poroko pa je moj fant želel končati srednje-tehnično usnjarsko šolo v Kranju, zato sva nadaljevala najino prijateljstvo pismeno, vsakih 14 dni pa me je obiskal na domu. Mama je imela zelo stroge nazore pri vzgoji deklet in je zahtevala, da sem se morala vrniti domov iz »randija« vedno preden je zazvonilo k Avi Mariji. To pravilo so moje mlajše sestre kmalu odpravile, mama pa se je morala privaditi njim in novim časom. Moji starši in mlajše sestre so fanta zelo vzljubili, nekateri pa so bili nekoliko bolj pesimistični. Menili so, da sva si preveč različna in napovedali, da najino prijateljstvo ne bo trajalo dolgo. Zaskrbljenemu očetu sem zatrdila, da vem kaj hočem v življenju tudi pri 16 letih!

Bilo je prijetnega sončnega majskega dne, ko smo maturanti ESŠ letnika '67 uniformirano korakali po hladnem kostanjevem drevoredu proti novomeškem Rotovžu. Svečano smo obkrožili stari meški Robov vodnjak in z najstniško napihnjenimi glasovi zaneseno zapeli:

»Gaudeamus igitur, iuvenes dum sumus; post iucundam iuventutem, post molestam senectutem, nos habebit humus, nos habebit humus...«

(slika - Gaudeamus igitur, matura na ESŠ, Novo mesto 1967 )

Med občudujočo publiko in sorodniki je bilo slišati smrkanje od nasilno zadržanih solz, toda med maturanti ni bilo ravno opaziti velike ganjenosti. Le meni so se kar same od sebe kotalile po licih debele vroče solze. Po končani slovesnosti smo si zvesto obljubili: »Čez pet let se zopet srečamo!«
Toda kam sedaj? Objemal me je neki strah in nesigurnost, saj sem se močno zavedala, da je konec enega življenja in začetek drugega.
»Je mogoče vseh teh dvomov kriva moja mladost? ...ali me prevzema strah pred novim in neznanim, strah stopiti v svet odraslih? Oh, bo že kako, našla si bom službo in potem....«
Moj zaročenec, ki je po višini izstopal v množici, me je že na daljavo očitajoče opominjal kako potrpežljivo me že čaka dolga štiri leta, ko bom končno prosta in me bo brž popeljal še vso nedolžno in naivno pred oltar. Marljivo je spletal najino »gnezdo«. Našel je že stanovanje, kamor me bo popeljal po poroki, celo službo zame je iskal, skratka, prav vse je imel predvideno zame, da mi ne bi bilo treba ničesar skrbeti, le slediti njemu!
»...Toda, saj nisem še nič živela, počutim se še kot otrok in prav nič nevesta!« Nenadoma me je postalo strah zakonskega življenja, počutila sem se kot ujeta ptica!

(slika - Miro, Jožica, Zalka in Jože na pikniku, l. 1967 )

Sestra se je ravnokar odpravljala na počitniško delo v samostansko bolnišnico Križevih sester v Gradec, kamor je zahajala že nekaj let. Leto prej sem bila tudi jaz z njo na počitniškem delu in sem prav uživala tam, zato je postala nova priložnost umakniti se v tujino nenadoma zelo zapeljiva. Fantu ni bila moja odločitev nič po volji, a je nekoliko nejevoljen končno le privolil.
V Avstriji mi je bilo kljub težkemu delu in strogi disciplini zelo lepo. V kratkem času sem si nabrala mnogo življenjskih izkušenj in bogato razširila obzorja svojega duha. Za konec tedna in ob prostem času sva s sestro večkrat obiskali slovenski center in duhovnika v Gradcu, pokojnega gospoda Hafnerja. Zalagal naju je z čudovitimi knjigami pisatelja in begunca Karla Mauserja iz Argentine. Njegove pretresljive povesti so bile v Jugoslaviji tedaj prepovedane, zato sva skušali prebrati čim več v Avstriji. Tam sva srečali tudi odličnega slovenskega duhovnika Martina Beleja, ki je bil odgovoren za otroško vas Kinderdorf na Koroškem in energičnega jezuitskega misijonarja patra Ludvika Jezo. Povabila sta naju na izlet s 40 otroci-sirotami brez staršev iz »otroške vasi« Kinderdorf. To je bila vesela in pisana družba! Ves dan smo se sprehajali po prekrasnih koroških planinah in plezali po strmih pečinah visokih gora.
V visoki navpični steni pod goro Schusseldorf je mično kot golobica čepela majhna lesena cerkvica, posvečena Materi božji, ki nam je nudila kratek počitek. Z otroci smo v njej prepevali razne Marije pesmi, da so naši ubrani glasovi odmevali od visokih gora iz vseh strani: Aveee, aaave, ave-Mariiija! Aveee, aaave, ave-Marija...! Bila sem v deželi mojih pesmi, mojih sanj! Bila sem v nebesih ta dan!
Obiskali smo tudi romarsko cerkev na Koroškem Marija na Stolu, kjer stoji slovenski knežji stol in je tu bilo že v davnini eno najpomembnejših slovenskih romarskih središč. Blizu stoji Krnski grad in knežji kamen, kjer so dolga stoletja naši slovenski predniki dostojanstveno ustoličevali svoje karantanske vojvode in kneze.
V samostanu sem občudovala prijaznost, dostojanstvo in neomajno vero usmiljenih sester Svetega križa med katerimi sem živela tri mesece. Globoko ganjena sem spoznavala uboštvo človeka v trpljenju, istočasno pa veliko potrebo po nesebični človeški pomoči in žrtvovanju, kot so jo izkazovale neutrudne usmiljene sestre do bolnih, do zapuščenih, s sirotami, z brezdomci in z duševnimi bolniki. Občudovala sem njihovo požrtvovalno angelsko delo; kar pri njih bi rada ostala! Usmiljene sestre pa bi me tudi zelo rade pridržale v samostanu, le odločiti bi se morala. Sanjarjenja je bilo kmalu konec, ko sem se spomnila, da me doma nestrpno čaka zaročenec in se moram nujno vrniti. Globoko v meni pa se je tudi že prebujala ženskost.
»Tudi materinsko življenje je namreč po božji volji«, sem se tolažila!
Fant mi je v moji odsotnosti našel službo na Gozdnem gospodarstvu Brežice, na obratu Puščava pri Mokronogu, po nasvetu občine Trebnje, kjer sem bila dve leti štipendistka. Čeprav ne preveč navdušena, sem ponudbo morala sprejeti. Čutila sem nepošteno diskriminacijo do sebe in vedela sem, da zgolj zato, ker sem 'Marnova', kar sem že prej pogostokrat občutila. Med šolskim letom sem na obvezni praksi bila nekaj tednov zaposlena na Občini, kjer sem imela vstop do občinskih arhivov. Naletela sem na arhive mojega brata in drugih članov družine, kjer sem prebrala, da je »ljudska oblast odločila, da se mojemu bratu ne ugodi prošnji za štipendijo, ker je sin staršev nazadnjaških nazorov in protidržavnih elementov«...
Torej, Marnovi otroci smo bili 'zaznamovani' že od rojstva!

Sošolka, ki je padla na maturi, je namreč dobila službo na občini, mene pa so kljub uspešni maturi »kazensko pognali na puščavo«, ...kot sem se pozneje rada pošalila. Tukaj sem skoraj dve leti delala kot obratovna knjigovodkinja in pogostokrat sem morala opravljati tudi zelo odgovorno delo pomočnika šefa, (obračunavanje letnega prirastka in planov poseka na podlagi statistike), katerega mesto ni bilo vedno zasedeno. V službi mi je bilo lepo, z veselimi gozdarji sem se odlično razumela, manj pa z nekaterimi starejšimi sodelavkami, ki so gojile neko malomeščansko ljubosumnost do mene.
»Kdo pa misliš, da si ti, frklja mlada, komaj si prišla iz šole, pa imaš najvišjo mesto in plačo, prva si za šefom....!«, sem nekajkrat slišala očitke starejše blagajničarke Darje.

(slika - Leta mojega službovanja na GG Puščava, 1967-69)

Z zaročencem sva se kmalu po nastopu moje službe razšla, ko sem mu nekega dne iskreno zaupala, da se še ne čutim dovolj odrasla za zakon - »če me res ljubi, mi naj dovoli začasno prostost«, sem ga prosila. To je bila izredno težka odločitev zame, vendar sem vedno močno verjela v odkritosrčnost ter resnico in sem mislila, da mu moram povedati, kako resnično čutim v srcu.
Odšel je zelo ranjen in užaljen ter mi zaželel vso nesrečo v življenju! Kmalu se je razvedelo, da je z njim zanosila moja najboljša prijateljica-sošolka in se že pripravljata na poroko. Kljub grenkemu priokusu novice, se mi je odvalil kamen s srca; bila sem končno svobodna, brez občutka krivde! Ljudje in tudi domači so mojo odločitev žal zelo kritično sprejeli, ker sem po njihovem mnenju sebično prekinila najino štiri-letno zaroko.

»Ubogi fant!« so simpatizirali z njim. Nekateri pa so me prav krivično obrekovali...
Poleg težav z blagajničarko Darjo, sem v službi kmalu spoznala, da sem padla v gnezdo trdih partijcev s težkimi zgodbami. Čutila sem, da je bilo vse moje delo in osebno prepričanje pod mikroskopom, da so imele stene oči in ušesa... Prišli so visoki partijski poslanci, vsakega sodelavca so poklicali posebej v pisarno na zaseben pomenek, mene pa nikdar. Izgovarjali so se, da sodelavce nagovarjajo v članstvo partije in vedo, da mene ne zanima. Vedela sem, da so mi pasti nastavljene na vsakem koraku, da me nadzorujejo, da ta družba zame nikakor ni primerna in če čimprej ne odidem iz zakotne »puščave«, bom lahko celo postala ena izmed njih. Zavedanje, da si v tem lepem in romantičnem kraju in kljub neprimernim snubcem ne bom mogla najti primernega življenjskega partnerja, da bi mi zapolnil praznino, ki sem jo občutila po razhodu z zaročencem in ki bi bil povsem všeč mojim domačim, me je naganjala v nujno odločitev. Želela sem bežati daleč stran, kjer me ne bi nihče poznal!
»...Čeprav v tujino vsaj za nekaj časa, da se boleči spomini in srčne rane nekoliko zacelijo...« Potrebovala sem nujno spremembo družbe in okolja.

Nekega zasneženega predbožičnega dne, ko sem peš gazila visok sneg iz Jezera v Trebnje, sem v snežnem zametu srečala sestro z možem, ki sta s seboj v avtu pripeljala slovenskega Avstralca k nam na obisk. Namenjeni so bili sicer k moji sestrični 'na oglede'. V Avstraliji je živel že prek deset let in v Sloveniji je želel najti nevesto, ki bi naj šla z njim v Avstralijo za nekaj časa – »ne več kot dve leti, da proda posestvo in se vrne v Slovenijo za vedno...«, nam je razlagal. Povabili so me, da se z njimi vrnem domov. Ta postaven tujec, z nekako nenavadnimi manirami, je postal do mene posebno pozoren; moja sestrična ga ni več zanimala. Kljub temu, da je bil skoraj 14 let starejši od mene, sva postala dobra prijatelja in kmalu zaročenca.
»Izpolnila se mi je želja, odšla bom daleč od doma za nekaj let, daleč stran od težkih spominov....! V popolnoma nov svet!« sem se po tihem tolažila in glasno veselila!
(slika - Poroka v Trebnjem, maja 1969 )


ODHOD OD DOMA

Poročila sem se 26. aprila civilno in 10. maja cerkveno leta 1969 v Trebnjem. Mož mi je namreč dal le 2-tedenski rok za poroko, ker sem potrebovala dokumente za potovanje v Avstralijo. Z možem Igrojem sva odšla v Avstralijo v septembru še istega leta. Veselje ob poroki mi je kalila moževa mama, moja nova tašča, ki me niti ni marala poznati pred poroko, niti ne sprejeti po poroki. Za svojega sina je izbrala nevesto po njeni volji, pa je bila zelo razburjena, ker jo ni ubogal in si je nevesto zbral sam.

Slišala je tudi, da izhajam iz kmečke družine osmih otrok, zato si je predstavljala, da bom »brez dote«. Po poroki nisva imela svojega kotička, da bi lahko živela skupaj. Tako sem preživela tri mesece pred odhodom v Avstralijo v cistercijanskem samostanu v Stični, kjer sem se učila kuharskih sposobnosti ter pomagala usmiljenim sestram v kuhinji; vsak konec tedna pa sva z možem preživela pri mojih starših v Jezeru. Stara komaj 22 let, novoporočena, neizkušena in že v pričakovanju sem se septembra istega leta z možem podala na 4-tedensko potovanje z ladjo Marconi na konec sveta, v novo domovino, ...in zame v »Neznano«.

Ne smem trditi, da sem šla v Avstralijo zato, ker mi je bilo v Sloveniji hudo. Dom in domovino sem vedno globoko in brezpogojno ljubila. Možu sem namreč popolnoma verjela, da odhajava v Avstralijo le za dve leti. V dveh letih in pol sem rodila 4 otroke in tako se mi je življenje močno spremenilo. Po petih letih smo se res vrnili v Slovenijo, vendar kot družina tu nismo mogli pognati novih korenin in tako smo postali tujci doma in v tujini. Nekako razočarani smo se po enem letu vrnili v Avstralijo, tokrat za vedno.

Kljub nekaterim bridkim izkušnjam se rajši spominjam lepih dogodkov, ki jih je bilo mnogo.

Leta 1987 sem kot predsednica Multikulturnega ženskega združenja zbrala in izdala knjigo v angleščini, pod naslovom "The Love That Brought Us Here" - zbirka spominov priseljenk, kjer so prikazane zelo podobne pripovedi žena različnih narodnosti. Svojo izpoved sem izdala pod psevdonimom »Ana«.

(slika - Pred odhodom v Avstralijo, Jezero, september 1969 )


»ANA«

Čas poslovitve od doma in domačih se je naglo bližal. Misli so mi begale vsepovsod in se mudile z raznimi nepomebnostmi, samo da ne bi nič mislila na odhod. Nisem si mogla niti predstavljati ločitve od doma!
Vsa družina je ostala doma na dan mojega odhoda. Vsi nenavadno tiho in vsak zase globoko zamišljen v svojem delu, smo se v zadregi izogibali pogledov drug v drugega. Nihče ni hotel opaziti trpečega obraza drugega v tihem joku, ko smo na skrivaj potiskali solze pod težke veke...
Potovanje z avtom v Genovo bo trajalo nekaj ur, zato bi morali oditi čimprej, pa smo se kar obotavljali, v nedogled. Nenadoma se je mama le odločno vzravnala in s težkim glasom zaprosila:
»Pojdita že vendar, ne morem več prenašat, da se bom lahko zjokala!«
»Samo še en trenutek!«, sem zaprosila. Stekla sem v hišo, pokleknila pred razpelo v kotu in zaprosila trpečega Kristusa: »Ljubi Jezus, pomagaj mi! Daj mi moč, da bom lahko odšla od doma! ...Spremljaj me v tujino!«
Kot prerojena sem skočila na noge in se s širokim nasmehov poslovila:
»Pozdravljena mama in ate, pozdravljeni bratje in sestre, pozdravljen moj dom in domača vas! Pozdravljena domovina!!! Odhajam, ostanite srečni in zdravi...!«
Šele, ko sva z možem prepeljala vaški most, sem dovolila potišanim čustvom na dan in solze so si vzele svojega duška. Tekle so v potokih in se niso posušile vse do italijanskega pristanišča Genova.

Nelagodno ladijsko potovanje v Avstralijo je trajalo 4 tedne, ki so bili strašno dolgi. Bila sem že v pričakovanju in morska bolezen mi ni nič prizanašala, mučila me je vrtoglavica in vsa hrana mi je šla na bruhanje. Poleg novega moža, ki mi je bil še vedno nekako tuj, saj ga ni nič zanimalo, kar je zanimalo mene, nisem na ogromni prek-oceanki poznala nikogar in nihče ni govoril slovensko. Na italijanski ladji Marconi, ki je bil svet zase, je bilo prav vse italijansko, vključno suhoparna hrana: vsak dan smo jedli špagete, krompir v kosih in goveje meso, da sem po enoličnem enem mesecu popolnoma zgubila čut za lakoto.

Med potovanjem smo pristali v Neaplju, na Siciliji in Atenah. Vzdolž afriške obale smo pristali na Kanarskih otokih, v Cape Townu in Durbanu. V vseh pristaniščih smo se za nekaj ur izkrcali, si radovedno ogledovali tuja mesta in drugačne ljudi, ladja pa se je napolnila z zalogo goriva in hrane za nadaljnjo dolgo pot. Obvestili so nas, da bo naslednji 'stop' v zahodno-avstralskem Fremantlu čez dva tedna, nato pa v Adelaidi in v Melbournu teden dni pozneje, kjer je bila naša končna postojanka. Pomislila sem, da ladijsko potovanje iz Evrope do Pertha traja tri tedne in do Melbourna štiri, ...kar za eno četrtino poti dlje!!!
»Če že moram živeti v Avstraliji, zakaj ne bi bili raje v Perthu, ki je en teden bližji domu?«, sem hudomušno protestirala. Ta dva dolga tedna brez pristanka je bila zame dokaj dramatična izkušnja. Mož si je našel družbo med šahisti, jaz pa sem ostajala v sama v postelji v najini majhni kabinici. Osamljena sem vse dneve pogostokrat strmela v strop, pestovala svojo usodo in domotožje, ki se je že prebujalo v srcu polnem bridkosti in nesigurnosti.
»Kakšno podaljšanje poročnega potovaja je to, da sem tako nesrečna?
...Kam odhajam, prav na konec sveta? Zakaj bežim, zakaj odhajam, saj svoj dom, domače in domovino popolno in brezpogojno ljubim? Kako bom mogla živeti brez njih? Poleg staršev že hudo pogrešam starejšo sestro, ki mi je bila vse življenje tudi najboljša prijateljica in moja prva učiteljica. V otroštvu mi je obljubljala, da mi bo našla moža..., glej jo, pa mi ga je res našla! ... in me pognala po svetu! Kaj sem storila? Veliko življenjsko napako?! Kako naj sedaj ustavim ladjo sredi oceana in se vrnem? Prepozno je sedaj, odhajam v samoizgnanstvo, jaz - neumnica!
Ne ne, dovolj je teh mojih pesimističnih misli, vse bo še dobro...! Bog mi pomagaj!«

(slika - Potovanje v Avstralijo, jeseni 1969, v Pertu z ladjo Marconi )


PRIHOD V TUJINO - V NOVO DOMOVINO

Po dveh zelo dolgočasnih tednih smo bili obveščeni, da se približujemo avstralski celini. Potniki smo se natrli na krov, da bi že od daleč pozdravili Avstralijo, ki se je leno sončila na obzorju. Čuden pogled je bil, niti malo ne takšen, kot sem si predstavljala in videla v filmih. Zemlja je bila videti sivorjava, pusta in gola.
»Ali je to Avstralija?« sem zatrepetala... Nad plosko celino se je vzdigoval ogromen grozeč oblak prahu. »To je avstralska prašna nevihta«, nam je razlagal nemški sopotnik.

Naslednji dan smo obiskali lepo mesto Perth, poln velikih in praznih trgovin, veliki parki s čudnimi drevesi, za katere moj mož ni niti vedel imen. Široko, svetlo modro in čisto nebo brez oblačka, ki se je raztezalo nad mestom in v nedogled, mi je ostalo najbolj živo v spominu.
»Še en teden ladijskega življenja, pa bomo v Melbournu, ki je glavno mesto naše države Viktorije; nato pa še en dan vožnje z avtom, da pridemo 'domov' v Milduro....!« je bil vedno bolj navdušen mož.

Vožnja z avtomobilom v 550 km oddaljeno mesto Milduro je bila ponovno vse predolga in zelo utrudljiva. Nisem si mogla prej niti predstavljati teh neizmernih avstralskih razdalj, dokler nisem bila na potu.
»Kam greva, pa ne na konec sveta? Ali si prepričan, da nisva zašla? Ali imaš v Milduri kakšno stanovanje ali hišo? Kakšna je hiša, ali je kaj zemlje okrog in vrta, dreves in cvetja...?«, sem ga začela zaskrbljeno spraševati, ker nisem imela niti malo pojma kako moj bodoči dom zgleda.
»Ah, nič posebnega ni moja hiša, narejena je iz azbestnih plošč in ima pločevinasto streho. Stara je in zelo vroča bo poleti, pa bom kmalu drugo sezidal. Okrog hiše je 12 akrov zemlje, ki je vinograd in ker posestvo spada v mesto, bom zruval vinsko trto in zemljo sparceliral; nekaj parcel bom prodal in nekaj sam pozidal...«, mi je veselo razlagal mož Igor, ki se je prav kmalu uradno preimenoval v Charlesa.
Od tedaj ga rada ljudem predstavim kot mojega »Princa Charlesa«!

(slika - Na levi je naša prva hiša v Avstraliji, poleg pa druga..., l.1969 )

Hiša je bila slabša kot sem si lahko sploh kdaj predstavljala; streha je bila pločevinasta in tanke stene so bile iz azbestovih plošč. Videti je bila kot iz lepenke in jo bi prvi veter odpihal; vsa zanemarjena, s strganim linolejem po tleh, zamazanimi stenami in črno kuhinjo. Ko je začela pritiskati vročina, je iz mrzle pipe pritekla voda vroča kot krop, dokler se ni dobro iztekla. Kuhinjski stoli z umetno prevleko so bili vroči in lepljivi, postelja stara in neugodna. Vse okrog hiše je rasla le prašna, suha in ostra trava; nikjer ni bilo videti nobenega cvetja, da bi si lahko nabrala šopek za okrasiti kuhinjsko mizo; niti enega drevesa v vrtu in nobene sence, da bi lahko vsaj sedela zunaj in opazovala tuji okoliški svet... Ničesar lepega nisem videla.
Mož me je brž potolažil, da smo srečni, ker imamo sosede, ki govorijo »naš jezik«. Kmalu sem ugotovila, da so naši sosedje starejši Međimurci z nenavadnim slovensko-hrvaško-madžarskim narečjem in smo se komaj sporazumeli. V nekaj tednih sem se le privadila njihovi govorici.

Mož Charles mi je nekega dne prinesel šopek raznobarvnega maka, ki mi ga je poslala avstralska soseda. Pozneje sem jo srečala v vogalni trgovini; v svoji slabi angleščini sem jo vprašala: »You, flowers?« Prikimala je in z mojim kratkim »Thank you!« je bilo konec najinega pogovora. Kako zelo sem potrebovala nekoga za normalen medčloveški pogovor, pa ni bilo nikogar, ki bi me razumel. Kljub težavam zaradi pomanjkljivega znanja jezika sem imela zelo dobre avstralske sosede, ki so se po svoje trudile, da bi mi olajšale domotožje. Prišli so prazniki 1. in 2. november in tu ni nihče vedel, da naj bi bila dva velika praznika Dan mrtvih in Vseh svetih; niti v katoliški cerkvi ne! V tej hudi vročini sem že sama začela dvomiti, da so prazniki, vsak nov dan je bil enak prejšnjemu. Nekega dne me je prijetno presenetilo čudovito zacvetljeno drevje po sredini Ontario aveniji vzdolž naše hiše. Jakaranda drevo ima goste grozdnate cvetove lepe modre barve. Končno nekaj lepega!
S časom sem se bliže spoznala z ostalimi prijaznimi sosedami. Druga soseda je bila bolj vztrajna, rada me je obiskovala in mi razlagala vse mogoče. Razumela sem jo, da ima dva sinova, eden je učitelj in poročen, drugi pa je general v vietnamski vojni. Komaj sem se zadržala, da ji nisem povedala, da sem pred par leti redno darovala kri za žrtve vietnamske vojne in v študentskih pohodih javno protestirala proti vmešavanju ZDA v politiko drugih držav..., sicer bi izgubila njeno naklonjenost in dolgoletno prijateljstvo, ki je trajalo do njene smrti.

Skrbne sosede so moža opozarjale, da morajo biti žene v cerkvi pokrite s klobukom. Mož je hitel v trgovino in mi v naglici kupil lep rozni polklobuček s pajčolanom. Žal mi nikakor ni pristajal, zato je nov obtičal v omari.


MATERINSTVO

Po nasvetu sosed me je mož nekega dne odpeljal na pregled k zdravniku, ker me je nosečnost že hudo izdajala. Služil je kot moj prevajalec. Čudila sem se zakaj sta zdravnik in mož že ob mojem prvem obisku bila videti hudo zaskrbljena in oba zmajujeta z glavo; ko sem izsilila prevod, sem zvedela, da sem pretežka za odobje moje nosečnosti, zato moram zelo paziti na dieto. »Kako naj bi bila predebela, saj komaj kaj jem, sploh nimam nobenega teka v tej vročini, jem le sadje in vodo pijem...«, sem tiho protestirala, ker tudi sama nisem razumela zakaj.
Zdravnik je po nekaj obiskih ugotovil, da nosim dvojčka!

»Huraj, huraj!« je bil mož ponosen in je brž raznesel novico po vsej ulici. »Cheeper by the dozen!« se je šalil. Zadnje mesece nosečnosti so bili vse predolgi, bila sem res obilna, vročina je bila neznosna, domotožje pa me je še najbolj mučilo. Mož je garal od ranega jutra do pozne noči, jaz pa sem se dolgočasila, se na skrivaj solzila in se sama sebi smilila. Željna sem bila novic od doma, filmov in novic na TV nisem razumela, zato sem gledala le slike. Zdelo se mi je, da se je svet ustavil, kot da sem prenehala živeti...
Avstralske sosede so mi lajšale domotožje in bile pozorne name. Naučile so me šivanja in štrikanja, zato sem si lahko sama pripravila vse potrebno za dvojčka, vse po dvojno, v modri in rozni barvi.

Neke rane aprilske noči me je težko občutje in porodna voda nenadoma prebudila in mož me je nemudoma odpeljal v porodnišnico. Zdravnik je bil zadovoljen, ker bosta dvojčka rojena le en teden prerano in sta dovolj velika. Skrbelo ga je le, ker je bil eden v mostičku in sem zgubila že vso porodno vodo. Tudi mene je skrbelo, saj je bila moja angleščina po šestih mesecih prihoda v Avstralijo še vedno zelo pomanjkljiva. Upala sem in molila za srečen porod in za zdrava dvojčka.

Porod je trajal 13 ur, ves čas pa je bila z mano prijazna in potrpežljiva irska babica, medicinska sestra Pat(ricia), ki mi je lajšala bolečine. Lepo sva se razumeli. Od tedaj sva ostali najboljši prijateljiici za vse življenje. Tik pred porodom me je zdravnik pospal, ker sem bila že preveč izčrpana. Ob prebujanju sem našla ob sebi dve majhni štručki, kot sem pričakovala, eno v roznem in drugo v modrem. Kaj je mogoče, da sem postala mamica dveh tako čudovitih dojenčkov, dečka in deklice? Bogu hvala za ta dar!

Bil je čas obiskov in naš na novo pečen očka je prišel na obisk s šopkom petunij iz sosedovega vrta. Bil je zelo ponosen, da ne bo ostal brez potomcev, kot je skrbelo ljudi le eno leto prej; toda ni se imel časa kaj dlje muditi. Dobro je pregledal, če imata dvojčka vse ude, mi svetoval, da zopet zaspim in se na hitro poslovil, ker mora brž nazaj na delo. Nisem mogla zaspati!... Avstralska mamica na postelji poleg moje je imela polno sobo obiskov in ogromno cvetja ter veliko veselja in pozornosti za njeno deklico, jaz pa se ob novih dvojčkih počutim zopet obupno osamljena. Ves čas nosečnosti nisem domačim želela povedati, da pričakujem dvojčke, ker nisem želela, da bi jih zame skrbelo. Toda sedaj, ko je vsa skrb mimo, ko se je vse tako srečno končalo, sem si boleče zaželela, da bi imela poleg sebe mamo in druge domače. Bila sem zelo ponosna mamica, pa nisem imela prav nikogar s katerim bi delila svojo srečo! Premagala me je globoka žalost in sem nehote izbruhnila v krčevit jok. Medicinsko osebje me je kmalu umirilo z uspavalnimi tabletami, toda tisti trenutek je zaspalo v meni mnogo več; velik del mene je ohromel za vedno.

Dvojčka sta dobro napredovala, le naša revna bajtica je bila zelo neprimerna zanju. Vsa vrata so bila privzdignjena od tal za dober ped in podgane in miši so se lahko sprehajali notri in ven vso noč iz bližnje farme. Zamašila sem vse špranje, pa kljub temu sem vedno živela v velikem strahu, da bom kakšno jutro našla obgrizene otroke.
Po dobrih šestih mesecih smo se le preselili v novo hišo v bližini in počutili smo se bolj varni. Le pohištva se nam ni zdelo vredno kupovati, ker smo upali, da se bomo kmalu vrnili domov v Slovenijo, zato ni imelo smisla. Pri treh mesecih sem prenehala dojiti dvojčke zaradi nenadnega vnetja (mastitisa), kar je bil verjetno vzrok njun različen tek. Deček je bil vedno lačen, deklica pa nikoli.
Nenadoma sem ponovno občutila jutranjo slabost, kot pred enim letom na ladji. »Pa menda nisem zopet...«?
»Da, zopet ste noseča, čestitam!« mi je ves nasmejan hotel razveseliti zdravnik. Sosede je skrbelo zame, toda z možem sva jim vneto razlagala, da res ni veliko razlike med dvema ali tremi dojenčki. Nova nosečnost res ni bila lahka, ker sem se počutila zelo izčrpano od vsakdanjih dolžnostih, še hujše pa je bilo moje stalno in nepotešljivo domotožje.
V hladnem večeru julijske zime sem ponovno hitela v porodnišnico. Moj zdravnik je bil ravno tedaj (že drugič) na medenih tednih, dežurna medicinska sestra pa je bila videti zelo osorna in hladna oseba. Dejala je, da je zelo zaposlena, jaz pa sem zdrava in mlada, zato jo naj ne kličem po nepotrebi; niti ne bom potrebovala zdravnika do naslednjega jutra. Obiskala me je soseda, pa ji sestra ni dovolila obiska:
»No, you are not allowed to see her, you are not her mother or her husband!«
Dvanajst ur dolga noč v hudih porodnih bolečinah in popolnoma osamljena je bilo zame celo večnost. Čim sem zaječala, že sem dobila novo iglo za plačilo. Skoraj sem obupala po dobrih desetih urah, saj nisem mogla ne živeti ne umreti. Če ne bi imela doma nebogljenih dvojčkov, ki me nujno potrebujejo, bi raje zaspala za vedno... Imela sem čuden občutek, da se moj dojenček noče roditi... Ko se je moje telo že obračalo navzven v hudih porodnih krčih, je dežurni zdravnik le prišel prav zadnji trenutek, da je prerezal popkovino. Deklica je bil videti zmučena, njena glavica pa čudno ošiljena, ker se je dolge ure z veliko težavo borila za vstop v življenje.

»Uboga moja punčka, kako sva se obe namučili! Bog daj, da ti bo življenje kaj bolj naklonjeno; potrudila se bom zate še posebej....!«, sem ji obljubila.
Ob vrnitvi domov bi nujno potrebovala kakšno pomoč pri gospodinjstvu in pri delu s tremi otročički, pa sem bila za vse sama. Moževo prva skrb je bila, »Kaj bomo jedli za kosilo, saj že en teden nismo jedli nič kuhanega!« Skuhala sem kosilo, skopala otroke, pospravila hišo, oprala perilo, nato pa se vsa tresoča nenadoma zgrudila od onemoglosti. Mislila sem, da umiram.... Mrzlica in močno šklepetanje z zobmi je trajalo kar nekaj časa, preden sem se ogrela in umirila.

Moja žalost pa je postajala vedno bolj vztrajna. Minilo je dve leti odkar sem prišla v Avstralijo in sem še vedno vsak dan upala in pričakovala dobro novico od moža, da gremo kmalu domov v Slovenijo. Moje ostarele sosede so bile res zelo prijazne, toda še bolj bi potrebovala prijateljico moje starosti, s katero bi imeli kaj več skupnega....

Kmalu sem opazila, da imam novo sosedo, ki sem jo leto prej srečala v porodnišnici. Skupaj v posebni sobi sva dojili najine drobne dojenčke, bila mi je zelo všeč in sem si na tihem želela, da bi imela takšno sosedo. Obiskala sem jo in kmalu sva postali zelo dobri prijateljici. Jano sem lahko le občudovala, bila je popolna oseba, lepa, sposobna, dobra.... Bila mi je za vzor in pomagala mi je, da sem se rešila nevarne depresije, ki mi je grozila. Dajala mi je voljo in moč, da sem pazila sama nase in otroke, da sem se lepo oblačila in imela pospravljeno hišo, ker sem pričakovala njen obisk. Rada bi bila njej podobna, zato sem se še bolj trudila. Prepričana sem bila, da mi jo je Bog poslal na življensko pot, za vzor in podporo, ker sem jo tedaj res nujno potrebovala.

Moja druga deklica je postopoma postajala prava lepotička, bila je videti izredno nežna in občutljiva, kot neka prozorna tančica, kot živ angelček. Dojila sem jo sedem mesecev, dojenje pa sem ponovno morala nenadoma prekiniti zaradi mastitisa. Veselila sem se, da bo moje telo končno postalo zopet normalno po treh letih, ...toda ne, ojoj!!! Ponovno sem občutila jutranjo slabost kot že dvakrat poprej. Vest o novi nosečnosti sem zelo težko sprejela...
»Le kako bom zmogla sama? Res sem želela imeti štiri otroke, toda ne tako naglo, počutim se že sedaj preveč izčrpano?«
»Die or survive! Boš že kako, saj otroci hitro rastejo...!« je bil optimističen moj mož Charles.
Sosede so bile ponovno v skrbeh zame, a sem jih kot leto prej potolažila, da ni veliko razlike med tremi in štirimi otroci. Ob obisku zdravnika sem se najprej potožila, da so vse te nagle nosečnosti za moje telo preveč in želim imeti steralizacijo takoj po porodu. Zdravnik se je nasmejal moji neučakanosti in dejal, da moramo najprej skrbeti za novega dojenčka na poti. Obljubil mi je posebno pozornost in mi jo tudi posvetil.

Moj četrti otrok se je rodil na Novo leto, ko sta bila dvojčka David in Sibila stara dobrih dve leti in pol, druga deklica Barbara pa leto in pol. Mali deček Robert je bil čudovit dojenček, ki smo ga vsi zelo vzljubili. Prejel je več pozornosti kot vsi starejši trije. Dela s štirimi otročki je bilo ogromno in utrudljivo, saj so bili malokdaj vsi štirje istočasno v postelji, da bi se lahko tudi jaz nekoliko odpočila. V materinstvu sem zelo uživala, zaradi utrujenosti pa sem se počutila ogoljufana skupaj z otroci, da nisem imela nikdar možnosti posvetiti se le enemu otroku in z vsakim posebej uživati edinstvene trenutke, ki jih lahko doživlja le mati z dojenčkom. Vse moje delo in skrbi s štirimi otročki je postalo prav tolikokrat potencirano.

Moj vsakdanjik je bil neprestano kuhanje in hranjeneje družinice, stalno preoblačenje in pranje perila, pospravljanje, čiščenje..., v nedogled. Očka nam ni mogel veliko pomagati, ker je sam preveč garal pri gradnjah hiš in stanovanjskih blokov. Ob večerih se je vračal domov zelo utrujen, zato se je z otroci malo ukvrajal.
Pogostokrat sem pogrešala in si srčno želela, da bi moji otroci rasli skupaj s starimi starši, saj je to bogastvo, ki ga nobena druga materialna dobrina na svetu ne more nadomestiti. Tudi otroci so zelo pogrešali sorodnike, saj so le ti nujno potrebni za normalni razvoj otrok. Ker ni bilo te možnosti, so naši otroci postali navezani na naše starejše prijazne sosede, ki so jim vsaj delno nadomeščale potrebo po druženju s sorodniki.

Moje zdravje je bilo vedno bolj krhko, nenadoma so se mi pojavili kožni izpuščajo na obrazu (acne rosaccea), krušili so se mi zdravi zobje, otekale so mi razbolele noge, najhujše pa je še vedno bilo domožje. Trudila sem se v prividu zaznati obraze domačih in se zgrozila, da so že bledeli. Pogosto sem si dopisovala z domačimi, vendar jim nisem želela nikdar izdati mojega hudega domotožja. Pisala sem le o lepih in veselih dogodkih. Mama je med vrsticami kmalu zaznala mojo resnično krizo in me tolažila, da ni važno kje na svetu živim, naj se vedno zavedam, da smo vsi skupaj pod eno božjo streho... Vabila nas je in opozarjala, da je obljubljenih dve leti že minilo, zato je čas, da se vrnemo. Da, prav to sem si edinole želela.

V vseh petih letih nisem slišala nikogar govoriti svoj materni jezik, le angleščino, zato sem skoraj zgubljala voljo govoriti s svojimi otroci slovensko. Ničesar mi niso sami znali povedati slovensko, zato je bil naš pogovor le bolj enostranski. Začelo me je resno skrbeti, da bo pomanjkljivost v naših pogovorih ovira pri razvoju njihove govorice.


(slika - David, Barbara, Sibila, Robert in 26-letna mamica J - Slika za skupinski potni list, leta 1973 )


VRNITEV V ROJSTNO DOMOVINO


Po petih letih me je mož vendarle uslišal, da sva spakirala kovčke in otroke, dala v najem hišo in odpotovala domov - v Slovenijo.
Vrnitev v domovino Slovenijo je name nadvse blagodejno vplivala. Toda kmalu sem spoznavala, da dom ni bil več Dom, za katerim sem žalovala. V mojem rojstnem domu, kjer so živeli poleg staršev doma še štirje bratje in sestre, ni bilo prostora za našo šestčlansko družino. Začasno smo se vselili v podstrešno stanovanje moževih staršev, ki so imeli veliko hišo in obrt v Ivančni gorici, zato so potrebovali tudi njegovo pomoč pri delu. Nekaj mesecev smo se lepo razumeli, nato pa se je neki dan kot strela z jasnega začel pravi »pekel«, takoj ko je mož kupil nov avto Mercedes v Nemčiji. Tašča me je nenadoma hudo zasovražila, me dnevno ozmerjala, javno obrekovala in me krivila vse ne-mogoče... Nisem imela moči niti braniti se ali ji odgovarjati, umikala sem se ji s poti in prosila moža, da se odseliva kam drugam. Mož je garal vse dneve, pomagal je svojemu očetu graditi njihovo tristanovanjsko weekend hišo na Pristavi in v Umagu, jaz pa sem bila na milo izpostavljena ves dan taščini ljubosumnosti in njenemu bolestnemu sovraštvu. Zavedala se je svoje »modre krvi« in me rada opominjala, da »nisem vredna njenega sina«. Bila je namreč hči (nezakonske) Marije Možina, katere mama je kot služkinja na gradu zanosila z grofovim sinom Viktorjem Lichtenbergom, a je na porodu umrla. Kaj več o njeni prerani smrti nam ni znano. Moj mož je kot prvi rojeni sin podedoval družinski prstan s črkami VL. Svojo »plemenitost« in plemiško kri pa je žal moja tašča rada izkazovala na vsakem koraku, da smo jo vsi boleče občutili in trpeli ob njej.
Ker me mož nikakor ni hotel uslišati, da se preselimo, sem se odločila, da si bom pomagala sama. V podjetju, kjer sem bila zaposlena pred odhodom v Avstralijo, so mi obljubili isto delo, ki sem ga opravljala pred leti, našli so mi celo stanovanje, otroci pa naj bi šli v celodnevni vrtec. Mož se je strinjal, da bo šel nazaj sam v Avstralijo, tam prodal hišo in posestvo in se nato vrnil k družini. Vse je bilo preskrbljeno, treba je bilo le še določiti datum.
Tisto jutro, ko sem pričakovala prijatelje s tovornjakom, da nas preselijo na Puščavo, sem navsezgodaj zbudila zaspane otroke, ...toda nisem mogla verjeti svojim očem: vsi štirje so imeli visoko vročino in močno otekle vratove! »Kaj, mumps imajo, vsi štirje hkrati?! Pa to je neverjetno!!! Kako naj grem v službo, kako naj pošljem otroke v vrtec, če bom tam sama?...Ali je mogoče to znamenje od Boga – je to znak, da sem se nepravilno odločila?« Spoznala sem, da je bila moja odločitev napačna, da ne smem razdeliti družine. Moja usoda je drugačna... Vrniti se moramo skupaj v Avstralijo!
Moji dragi starši so bilo žalostni zaradi naše odločitve, toda mama je kot vedno v vsaki stiski optimistično svetovala: »Sprejmi, karkoli je Božja volja, ...predaj se božji volji...«
Po enem letu smo se vrnili v Avstralijo, tokrat za vedno!


VRNITEV V DRUGO DOMOVINO – ZA VEDNO

Po dobrem letu privajanja domovini in mnogih razočaranjih smo ponovno spakirali kovčke in se pripravili na dolgo pot v Avstralijo. Tam nas je čakala naša hiša, samostojnost in mir, kar smo nujno potrebovali in to je bilo dovolj zapeljivo, da smo se lahko odločili.
Vožnja z ladjo je bilo tokrat prijetneje, ker me ni mučila morska bolezen in vedela sem kam odhajam. Na ladji smo spoznali slovenskega duhovnika patra Filipa Ferjana OFM iz ZDA, kjer je bil do tedaj vojaški duhovnik.
V spomin nanj sem napisala članek o našem drugem skupnem potovanju v Avstralijo, v knjigi PAX ET BONUM – Mir in dobro, Melbourne 2001, (stran 170), ki opisuje delo in življenje slovenskih frančiškanov v Avstraliji.


Robert, Sibila, mamica, Barbara in Robert pred ladjo Marconi, na potovanju v AU, 1975


Drugo potovanje v Avstralijo in spomin na patra Filipa Ferjana

Spomladi leta 1975 sva z možem, po enem letu vrnitve iz Avstralije in ponovnega prilagajanja na domovino, razočarana spoznala, da nas domovina Slovenija ne sprejme, da smo tujci med domačimi. Odločila sva se, da se z najinimi štirimi malčki, starimi od treh do pet let, vrnemo v Avstralijo – tokrat za vedno. Obloženimi s številnimi stvarmi, ki jih mlada šestčlanska družina potrebuje, smo se končno v italijanski Genovi zmučeni vkrcali na prekoceanko Marconi. Ta nas bo že v drugič v petih letih popeljala na mesec dni dolgo potovanje na drugo poloblo sveta, »domov« v Avstralijo.
Ladijsko življenje je za vsakogar prvi okus prilagajanja izseljenstvu. Za nekaj tednov postane ladja in njeni potniki tvoja osamljena dežela na sredini neskončnega oceana, z ravnim horizontom vse naokrog, ladja pa nova »domovina« z novimi pravili, drugačno hrano in kulturo. Tujci vseh ras, ki govorijo nerazumljive jezike, postanejo nenadoma tvoji novi sosedje in prijatelji. Hočeš nočeš, moraš se prilagoditi tujim navadam. Tudi za »English Language School« je preskrbljeno. Celo Božič se praznuje tam nekje sredi Indijskega oceana, ne glede na letni čas. Tuje navade na ladji in neka brezupnost, ki te prevzame, ko se popolnoma zaveš, da se podajaš v neznano usodo, te nehote prisili v iskanje sočloveka, s katerim bi se lahko po domače pogovoril in vsaj začasno utišal strahove pred neznanim.
Ko sem nekoč na krovu s svojimi štirimi malčki kramljala po slovensko, se je ustavil ob nas prijazen tujec srednjih let, z očitnimi znaki preživete otroške paralize in nas prijetno ogovoril: »O, kakšno lušno slovensko družinico sem našel!« Po črni obleki in belem ovratniku sem lahko brž ugotovila, da je duhovnik. Prijazno se nam je predstavil: »Pater Filip Inocent Ferjan! ...Prihajam iz Rima, sicer pa sem bil prej duhovnik v ameriški vojski.« Od tistega dne dalje smo vsak dan preživeli nekaj ur skupaj v prijetni družbi in si v dolgih razgovorih marsikaj zaupali. Prvič se mi je odprl vpogled v razklane duše vojnih veteranov, ki so bili žrtve ameriške »pomoči« Južnemu Vietnamu. Le nekaj let poprej v študentskih časih sem tudi jaz protestirala proti ameriškemu političnemu vmešavanju v Vietnamu ter z drugimi darovala svojo kri za žrtve te brezupne vojne. Ob nepristranski razlagi in drugačnem razumevanju tega ameriškega fenomena, so se mi prvič dramila bolj realna obzorja.
Med številnimi potniki smo našli še dve slovenski družini in postali smo redna in prijetna slovenska druščina male »deželice« sredi oceanov in zvesti prijatelji. Pater Filip je delil svojo kabino z mladim tujcem, ki ga je spravljal v zadrego. Ta si je večkrat našel nočno družico in ubogi pater je pogostokrat ostajal pred zaprtimi vrati. Imel je očetovski odnos do vseh nas in mnogokrat so ga ljudje klicali na pomoč pri reševanju raznih medsebojnih družinskih težav. Žalosten je opazoval vse vrste pohujšanja med ljudmi. Zdolgočaseni in samski moški so si iskali lahke ženske in lomili so se zakoni... Celo zame ga je skrbelo! Skrbno je opozarjal moža, naj me nikar ne pušča samo z otroci, in nas je celo sam spremljal v kinodvorano, medtem ko je mož šahiral.
To je bila zadnje potovanje ladje Marconi iz Italije v Avstralijo.
Po dolgih štirih tednih enoličnega morskega pljuskanja smo se končno pripravili za izkrcanje v pristanišču Melbourne. V velikem morskem pristaniču je bilo slišati več vrst glasbe in petja; trobeče škotske dude so preglasile množično človeško brenčanje. Trlo se je ljudi vseh narodnosti, ki so iskali med potniki znane obraze sorodnikov, klicali njih imena, si metali barvno pisane trakove in se z njimi povezovali za dobrodošlico.
»Ali vas kdo pričakuje?«, je zaskrbelo patra Filipa.
»Seveda nihče, ne poznamo nikogar v Melbournu, v vsej Avstraliji nimamo sorodnika. Sami smo...«
»Ostanimo potem skupaj! Mene pričakuje pater Bazilij in bo gotovo vzel tudi vas s seboj v Kew, dokler ne odidete dalje v Milduro«, je naročil.
Tako se je zgodilo. Srečanje s patrom Bazilijem je bilo prisrčno in širokogrudno. Vse skupaj nas je naložil v svoj velik zelen station wagon in nas odpeljal v Kew, kjer nas je pogostila dobra in usmiljena sestra Ema. Pater Stanko pa se je od srca nasmejal našim otrokom, ko je poslušal njihovo čebljanje v pristni dolenjščini.
Popoldne nas je pater Bazilij odpeljal na ogled slovenskega hribčka na Elthamu, kjer je imel dom in ostali objekti že postavljene temelje. V večernih urah smo se poslovili in odpotovali dalje z vlakom v Milduro, pater Filip pa se je ves nadebuden in poln dobrih načrtov za svoje rojake podal v Adelaide v Južno Avstralijo, kjer tedaj se niso imeli stalnega slovenskega duhovnika, ne svoje cerkve.
Pater Filip nas je pogostokrat obveščal o svojem delu in o napredku pri velikem trudu za zgraditev slovenskega verskega centra v SA. Med dobrimi novicami o najemu stare razmajane hiše in zapuščene anglikanske cerkve ter o nakupu zemlje za novo gradnjo, je bilo razbrati tudi globoko razočaranje, ki ga je doživljal: »...v zatohli stari hiši se nobena vrata ne zapro, voda iz pip kaplja vso noč...Kupili smo parcelo, pa nam slovenski klub ne dovoli graditi cerkve, sprožili so celo peticijo na vlado. Iz kluba so me vrgli ven in mi povedali, da 'farji' tam niso dobrodošli!...« Takšni dogodki, ki so bili očitno plod sovraštva posameznikov do vernih rojakov in cerkve, so bila za večino rojakov tamkajšnje slovenske skupnosti veliko razočaranje. Zame tudi, saj sem vedela koliko dobrih želja darovanja za svoje rojake in planov je imel pater Filip že na poti v Avstralijo. Poznala in občutila sem njegovo bolečino.
Nekoč smo ga obiskali v Adelaidi in spoznali vso bedo njegovega skromnega bivanja. Kuharica gospa Golobova, ki je bila že prek 80 let stara, se je pritožila, da pater skrbi zanjo in ne obratno. Pater Filip je skrbel tudi za okoliške kraje. Mesečno enkrat je obiskal vinorodno podeželje Berri, ki je 250 km oddaljeno od Adelaide, kamor so prihajali k tudi rojaki iz Renmarka in naša družina iz 150 km oddaljene Mildure. Tudi slovensko šolo smo ustanovili, pater Filip je učil odrasle, meni pa je zaupal manjše otroke. Dal je pobudo za piknike ob reki Murray in vedno s seboj pripeljal poln avtobus rojakov iz Adelaide, da smo se lahko spoznali med seboj.
Razočaran je bil, da se ljudje niso bolj množično udeleževali njegovih mesečnih obiskov; celo izgovarjali so se, da imajo delo na farmah in naj ne hodi več v Berri..., po nekaj letih je prenehal obiskovati Berri. Takšna razočaranja so grenila njegov uspeh in dobro voljo, ki jo je nosil v sebi.
Kmalu je utihnil in zvedeli smo, da se je vrnil v ameriške Brezje, kjer je kmalu podlegel za rakom.

*(PAX ET BONUM – Mir in dobro, Melbourne 2001, stran 170, članek Jožica Gerden)



Drugi prihod v Avstralijo s p. Filipom Ferjanom OFM in prvo srečanje p. Bazilija, maja l.1975


Moje "delo" po prihodu v Avstralijo je bilo poleg pomoči možu, predvsem materinsko in gospodinjsko. Po vrnitvi iz Slovenije so otroci šli v šolo, z njimi pa sem šla v šolo tudi jaz. V osnovni šoli sem učila kuharski pouk in pomagala učencem pri branju. Od otrok sem se učila pogovorne angleščine, oni pa od mene branja in pisanja. V Avstraliji nisem bila nikdar redno zaposlena, saj si tega pri štirih majhnih otrocih niti nisem mogla privoščiti. 'Delala' pa sem prostovoljno pri mnogih dobrodelnih organizacijah: za slepe, za ostarele, ustanovila sem in bila nekaj let predsednica multikulturnega ženskega združenja, članica etničnega sveta, članica državnega regionalnega izobraževalnega upravnega odbora za odrasle itd...Plačilo za delo sem dobivala le občasno, kot "bi-lingual consultant", za kar me je imenoval Office of Multicultural Affairs države Victorije. Od sodelavcev in sosed, ki so postali moji življenjski prijatelji, sem se učila navad in jezika, saj ni bilo drugega izhoda. Človek nujno potrebuje sočloveka, pri tem pa jezik in navade niso več najbolj pomembne. Za svoje delo v multikulturni skupnosti sem bila leta 1988 predlagana za “Bi-centenial Australian Women of the Year” in prejela medaljo »WOMEN 88«.
V prvih petih letih nisem poznala nobenega Slovenca, s katerimi bi se lahko družila. Domotožje je bilo hudo. Nekaj let pozneje pa sem spoznala nekaj slovenskih družin na okoliških farmah, kjer so gojili grozdje, rozine in citruse, po čemer je naša pokrajina Sunraysia svetovno znana. Rojake sem željno iskala in jih obiskovala. Ustanovili smo prijetno slovensko skupnost; organizirali smo se hitro in se po potrebi družili. Petnajst let sem vodila Slovensko radijsko oddajo v Milduri in za okolico. Za našo multikulturno in slovensko skupnost smo organizirali več slovenskih koncertov, ki so vedno doživeli velik uspeh. Naša majhna slovenska skupnost pa se je ob takšnih obiskih narodno obnovila in obogatela. Za delo v slovenski skupnosti sem ob 50-letnici slovenskih frančiškanov v AU prejela Slomškovo medaljo od škofa dr.Krambergerja.


SLOVENSKA SKUPNOST V MILDURI - SUNRAYSIA, VICTORIA

Glavno mesto skrajno severo-zahodnega predela države Viktorije je Mildura, podeželjsko mestece s skoraj 40 000 prebivalci, ki je oddaljeno od glavnega mesta Viktorije Melbourna 550 km. Mildura leži ob največji avstralski reki Murray, ki napaja okoliške farme citrusa in vinogradov in daje življenje temu kmetijskemu območju imenovano Sončni vzhod ali Sunraysia. Čeprav je Mildura zelo oddaljena od glavnih mest, ima njena lega prednost v tem, da leži na tromeji treh držav, Viktorije, Južne Avstralije in Nove Južnega Walesa. Predstavlja pomembno križišče za tovorni promet med mestom Melbourne (550 km), Adelaide (400 km) in Sydneyem (1180 km). V bližnjem Wenthworthu, na meji med VIC in NSW, je znamenito sotočje dveh največjih avstralskih rek Darling in Murray Rivers.
Beseda »Mildura« je aboriginska beseda in pomeni »rdeča zemlja – pekoče oči«. Med suho rdečo zemljo raste le slano grmičevje in grmovje posebnega evkaliptusa, ki se imenuje preprosto »Mallee bush«.

VINOGRADNIŠTVO V SUNRAJSIJI
Celotno področje s suho klimo ima zelo ugodno podnebje za vinogradništvo in gojenja citrusa, saj ima Sunraysia – dežela sončnega vzhoda – v vsej Avstraliji največ sončnih dni v letu. V Sunraysiji so največji viktorijski nasadi grozdja, ki ga sušijo v rozine, obenem pa tudi proizvaja visoko kvalitetna vina znana po vsem svetu.
“Ptičji pogled” na tipično vinogradniško farmo v okolici Mildure
Kjer so vinogradi, se najdejo tudi Slovenci. Mnogo naši rojaki v Milduri so ugledni in uspešni vinogradniki. V času sezonske trgatve nas radi obiščejo slovenski »turisti«, ki se želijo sezonsko zaposliti. Strogi avstralski zakoni ne dovoljujejo sezonskega dela, pa se slovenski študentje vseeno pogostokrat oglašajo in iščejo delo.
Gospod Stanko Kastelic, moj veroučni učitelj na trgatvi pri Toncovih
V Milduri živi 11 slovenskih in nekaj polslovenskih družin, ki so se že v mladosti priselili iz Slovenije: Marica Abramović, Marija Horvat, Lojze Golobič, Charles(Igor) in Jožica Gerden, Pepca in Janez Plut, Franc in Danica Štrubelj, Agata in Franc Tonc, Tilka in Lojze Žagar, Edi Žalec in Marija, Pavla in Stane Osolnik. Večina Slovencev je v Milduro pripeljala želja, da postanejo »farmarji«, zato živijo v bližnji okolici mesta. Če prištejemo tudi naše potomce druge in tretje generacije, nas je vse skupaj kar 70 Slovencev. Slovenskega kluba nimamo, vendar se ob posebnih kulturnih ali cerkvenih obiskih iz Slovenije in po potrebi znamo hitro organizirati za slovensko mašo ali kulturno prireditev, katere se radi udeležijo tudi ostali prebivalci mesta in okolice.
»Slovenski klub Mildura - po potrebi«, tokrat kar doma pri Golobičevih
Slovenci v Milduri kot drugje po Avstraliji, hitro izumirajo. Še pred nekaj leti smo imeli odličen pevski zbor, v katerem je bilo vključenih tudi nekaj hrvatskih prijateljev. Večina naših rojakov je že starejših, nekaj se jih je odselilo v glavna mesta, nekaj jih je pomrlo v zadnjih letih, zato je tudi naš odličen pevski zbor žal propadel.

DUHOVNA SKRB ZA SLOVENCE V MILDURI
Že od vsega prihoda v Avstralijo sem zelo pogrešala slovensko mašo, da bi lahko tudi v tujini praznovala lepe cerkvene praznike kot sem jih bila navajena praznovati doma. Domotožje sem namreč najhuje občutila ob velikih cerkvenih praznikih kot je Božič, Velika noč, Marijine šmarnice v majniku, Vse svete in Novo leto. Ker je klima in sezona oz. letni časi, jezik in navade tukaj popolnoma drugačne kot so v Sloveniji, se je zelo težko navdušiti in se pripraviti za praznike, kot sem bila vzgojena od doma. Zelo težko si je namreč predstavljati Božič pri vročini do 47C, poleg umetnega Božičnega drevesca, pa kljub nabasanim trgovinam vsakovrstnih dobrot in igrač, ki so ta čudovit družinski praznik v Avstraliji popolnoma skomercializirali. Zgodi se, da včasih celo pozabim na praznike, če me moja irska prijateljica Pat ne opozoti nanje. Nekoč sem prosila pok. patra Bazilija OFM iz Melbourna, da bi tudi nas v Milduri obiskoval na poti v Berri, pa ni bilo odgovora. Mogoče je bila krivda v tem, da je nase znance obiskal neki »prizadevni odposlanec« iz Melbourna in se pozanimal o Slovencih v Milduri. Zvedel je, da sodelujem na Jugoslovanskem radiju, zato je pater Bazilij dobil predstavo, da smo v Milduri jugoslovansko usmerejeni rojaki in nismo vredni njegovega obiska.
Večerja pri Toncovih ob obisku škofa Kvasa v Milduri
S takšnim mnenjem se ni strinjal pok. Pater Filip, pa vseeno ni pomagalo. Ko je prišel v Adelaide nov duhovnik pater Janez Tretjak OFM, smo ga obiskali in ga povabili, da bi on skrbel za Slovence v Milduri. Vabilo je velikodušno sprejel. V Milduro je najprej pripeljal škofa Jožefa Kvasa in ta je naročil novemu patru Janezu Tretjaku OFM, da prevzame skrb za Slovence v Milduri. Dvakrat letno, ali ob posebnih visokih obiskih iz Slovenije nas od tedaj zvesto obiskuje slovenski duhovnik pater Janez Tretjak iz 400 km oddaljenega mesta Adelaide.
Pri nas doma so zato gostovali in prenočevali že mnogi ugledni cerkeni predstavniki, kot so kardinal Alojzij Ambrožič iz Kanade, škof Kvas, škof Alojzij Uran, škof Metod Pirih, škof Franc Kramberger provincial Mihael Vovk in Stane Zore in razni frančiškanski patri, pater Bazilij in Tone Gorjup, Niko Žvokelj, Metod Ogorevc, Ciril Božič, Pater Valerijan Jenko in Filip Rupnik, gospod Štefan Krampač, gospod Stanko Kastelic, jezuit Milan Bizant itd...
Pater Janez Tretjak OFM zvesto obiskuje rojake v Milduri dvakrat letno ob praznikih in ob visokih obiskih iz domovine. Ob vsakem obisku pripravimo slovensko mašo v mildurski cerkvi Sacred Heart, še prej pa smo organizirali pevske vaje, da smo ubrano zapeli. Po maši smo se izmenično srečavali pri eni od slovenskih družin na večerji, žene smo skupaj pripravile dobro pojedino in se skupaj poveselili ter narodno in duhovno obnovili.
Praznovanje slovenske Cvetne nedelje v Milduri, leta 1998, ob obisku patra Janeza Tretjaka in po maši smo imeli občni zbor Avstralske slovenske konference v Milduri, zato so na sliki tudi gostje iz drugih mest AU.
V zadnjih letih pa žal naš pater Janez vse manj pogosto prihaja v 400 km oddaljeno Milduro zaradi svojega slabega zdravja in zelo napornega potovanja. Leta 2004 je po dobrih dvajsetih letih prenehal s svojimi rednimi obiski. Razočaran je verjetno tudi nad nekaterimi tukajšnjimi rojaki, ker se slovenskih maš ne udeležijo zaradi osebnih zamer in praznih izgovorov...
Ob obisku nadškofa in kardinala A.Ambrožiča iz Kanade in p. Bazilij

Slovesna slovenska maša ob 50.obletnici slov. frančiškanov in škofa Krambergerja, v Milduri
Nadvse prijetno je zame tudi obisk rojakov in zelo dobrih prijateljev v Južni Avstraliji. V Velikonočnih Mislih, leta 2000 sem objavila naslednji članek:

Med rojaki v Adelaidi in barvanje pisanic
Pirhi in pisanke, pisane, rdeče, modre, rumene, zelene, čudovite pisanice nebeško lepo pisane, krasijo adelaidsko slovensko cerkev Sv. Družine ob vsakoletnih Velikonočnih praznikih.
Že nekaj let nosim v srcu prelep spomin na bogato okrašeno Velikonočno daritveno mizo v adelaidski slovenski cerkvi Sv. Družine, kjer so se izpred oltarja med svežim cvetjem stresale iz polne košare čudovito umetniško obarvane pisanice. Tako lepih pravih ročno izdelanih pisanic še nisem nikdar prej videla.
Po končani maši je dobri pater Janez Tretjak celo povabil vse žene in goste iz sydneyske Dramske skupine, da si lahko vzamejo pisanico za spomin. Podarjena pisanica mi je dragocena kot najlepši dragulj. "Da bi tudi jaz znala ustvariti nekaj tako lepega", je bila moja tiha (in glasna) želja.
Ko me je pater Janez povabil letos na prvo aprilsko soboto v Adelaide na barvanje pisanic, me ni ničesar ustavilo. Učiteljici sta bili ukrajinski usmiljeni sestri, ki sta pravi umetniški strokovnjakinji v barvanju pisanic. Zbralo se nas je velika druščina žensk vseh starosti, pa tudi nekaj "gentlemenov" je bilo med učenci. Sestre so nam opisale zgodovinski in verski pomen pisanic, barv in oblik, umetniško tehniko in že so se ob gorečih svečah ustvarjali naši prvi okorni izdelki. "Praksa, praksa, mnogo prakse in potrpljenja je potrebno in kmalu bodo tudi vaše pisanice lepe, kot so na slikah…" nam je zatrjevala starejša in potrpežljiva sestra. Da, mnogo potrpljenja in prakse še potrebujem, da bom res lahko kdaj obvladala precizno tehniko, kot jo obvladajo ukrajinske sestre! To je resnično narodno bogastvo, ki naglo izumira, zato prisrčna zahvala patru Janezu Tretjaku iz Adelaide za povabilo in za dano edinstveno priložnost.
Obisk med rojaki v Adelaidi je zame vedno lepo doživetje, saj tam živi mnogo dobrih prijateljev, ki jih spoštujem in globoko cenim. Žal že nekaj časa nisem bila tam, že odkar je umrl naš družinski prijatelj Štefan Kreslin, ki je moji družini vedno nudil svoj dom, kot da bi bili naši pravi sorodniki v tujini. Za njim je ostala velika praznina.
Ob mislih na pokojnega dr. Stanislava Franka me ponovno stisne pri srcu. Kako nepopisno pogrešam vedno vedrega, 93-letnega spoštovanega starosta naše male slovenske skupnosti, pa seveda tudi njegov edinstveni ter nadvse duhoviti pozdrav "Pozdravljena naša kunda Jožica", ter vse njegove vzpodbudne nasvete in zanimive pogovore. Bil je neizčrpni vir modrosti. Ob smrti izrednih rojakov in prijateljev ostane med nami nezapolnjena praznina in se še bolj boleče zavedam realnosti naše človeške minljivosti. V mislih ponovim pesniški verz Ivana Legiša "… še ena prazna stolica mrzlo vame zija…" kar me globoko pretrese, saj opazim mnogo praznih klopi, vse preveč vdov je že med nami in naša slovenska skupnost se vse prehitro redči. Toda z veseljem opazim na običajnem mestu pokojnega dr. Franka njegovo vdovo ter hčerko Ančico z možem. Razveseli me, da sem v pogovoru z njo našla izvirno podobnost njenemu očetu. Spomin dr. Franka bo ostal tako resnično živ med nami.
Vedno je prijetno sprečanje tudi s priletnim rojakom Ignacom Ahlinom, s katerim se krasno ujemava v najinem dolenjskem humorju. Malo shujšan se mi vidi in kar nekako prosojen. Povpraša me po mojem zdravju, jaz pa si predstavljam, da je sam pri najboljšem zdravju, ker je vedno tako prisrčno nasmejan. Vpraša me po novicah iz domačih krajev, saj odkar mu je doma umrla sestra, mu nihče več ne piše od doma. Obljubila sem mu, da mu bom preko mojih sorodnikov posredovala "Višnjegorčana", če še izhaja. Poslovim se, kot da se drugi teden zopet vidimo. Pozneje sem zvedela, da ga že ugonablja zahrbtni rak. Odklonil je vso zdravniško pomoč in se predal "Božji volji".
"Oh moj Bog, ne pusti mu trpeti, saj je njegova čaša trpljenja že vse prepolna!!!"
Med mnogi znanimi in neznanimi obrazi najdem tudi ugledna zakonca Rant. Čestitata mi za članek v Družini o moji mami za Materinski dan . Veseli me, da sta vesela in nespremenjena, odkar sem ju prvič srečala pred 25 leti na pikniku v Berriju skupaj s pokojnim patrom Filipom Ferjanom. Veselo spoznanje. Prav verjetno jima kaj pomaga tudi Aničina veščina v homeopatiji. Škoda, da živim tako daleč!
Dobrega prijatelja pesnika Ivana Legiša povprašam po njegovi naslednji zbirki pesmi, saj kar vem, da jih mora že imeti na koše na zalogi in po predalih, ki čakajo belega dne. "Nič ne bo, saj naše ljudi moje pesmi ne zanimajo in ne berejo," mi žalostno zaupa. Vem, da je povedal resnico, pa se vseeno nočem z njim strinjati ter mu prepričljivo naročim, naj vsako pesem in misel vestno zapiše; nekoč bodo že objavljene, če prej ne, pa gotovo, ko nas več ne bo na tem svetu… Za moj večni optimizem mi je nadarjeni pesnik obljubil darilo: Umetniško gravirano nojevo jajce, ki ga zna le naš pesnik Ivan Legiša tako čudovito in umetniško obdelati. Tudi to je umetnost in izraz njegovega plemenitega duha. Mnogo lepot in bogastva sem se naužila v mojem kratkem obisku pri naših rojakih v Adelaidi in v družbi prijateljice Vide na najinem popotovanju po adelaidskih hribih, ki me močno spominjajo na mojo Dolenjsko. Ja, skrbita me tudi Vida in Frank, ki se zadnje čase nekam krušita zaradi njunih zdravstvenih problemov. "Vida, drži se, saj si mlajša od mene in s Frankom ostanita zdrava, saj sta vendar tudi 'dolenjski korenini'!"
Lepa je Južna Avstralija in dobri ljudje žive tam...

SLOVENSKE KULTURNE PRIREDITVE V MILDURI
V prvih petih letih nisem poznala nobenega Slovenca, s katerimi bi se lahko družila. Kmalu pa sem le našla nekaj slovenskih družin na okoliških farmah, ki so gojili grozdje in rozine, po čemer je naša pokrajina Sunraysia svetovno znana. Rojake sem željno iskala in jih obiskovala. Ustanovili smo prijetno slovensko skupnost; organizirali smo se hitro in se po potrebi družili. Petnajst let sem vodila tedensko Slovensko radijsko oddajo v Milduri in za okolico pod imenom »Slovenski čas«. Za našo multikulturno in slovensko skupnost smo organizirali nekaj slovenskih koncertov, ki so vedno doživeli velik uspeh. Naša majhna slovenska skupnost pa se je ob takšnih obiskih narodno obnovila in obogatila. Nekatera gostovanja glasbenih skupin iz Slovenije in iz zamejstva, ki jih organizira ASK potujejo tudi prek našega mesta, ki leži na tromeji treh držav (VIC, NSW in SA)
Med najbolj uspešnimi gostovanji so bili obiski kvarteta »Big Ben«, obisk pevskega zbora »Jakob Gallus-Petelin« iz Celovca in Tržaškega okteta pod vodstvom g.Danila Čadeža, itd...
Pevski zbor iz Celovca Jakob Gallus Petelin, ki jih je vodil g. Cvetko Falež – po koncertu v mildurski katoliški cerkvi in na obisku farme pri Horvatovih
Tržaški oktet in “Privatni koncert“ v Lake Mungo Narodnem parku
Tržaški oktet - po obisku puščave, večerja pri Gerdenovih


SLOVENSKA RADIJSKA ODDAJA MILDURA -"SLOVENSKI ČAS"
Slovenski del programa na Jugoslovanskem programu smo pričeli predvajati v letu 1985 po odstopu Ivana Dolenca iz Medimurskega kluba, ki je imel oddajo le v hrvaškem jeziku. Nato sta program nadaljevali Jožica Gerden v slovenščini in Vera Klarič v hrvaščini še nekaj let kot Jugoslovanski program na radiju 3 MA, Mildura, dokler nismo imeli možnosti leta 1990, da smo prenesli naš multikulturni program na novo radijsko postajo, ker nam vodstvo državne radijske postaje 3MA ni dovolilo predvajanje samostojnih slovenskih in hrvaških radijskih programov. Državna postaja nam v letu 1985 še ni dovolila ločiti Jugoslovanske oddaje na samostojni hrvatski in slovenski oddaji.
Urednici Hrvatskega Vera Klarič; Jožica Gerden - Slovenske radijske oddaje na 3MA, l. 1990
Kljub majhnemu številu slovenskega prebivalstva v Sunraysiji, se Slovenska skupnost Mildura lahko ponaša s samostojno slovensko radijsko oddajo "SLOVENSKI ČAS", ki jo je dolgih 15 let, od leta 1985 do 2000, prostovoljno in samostojno urejala Jožica Gerden pol ure tedensko, z občasnimi sodelavci (Metoda in Frank Štrubelj, Nada Plut, Diana Tonc).
Slovenska oddaja je še vedn na sporedu, toda le 15 minut tedensko, brez urednika, ko lahko prisluhnemo novicam na narodnemu radijskem programu SBS iz domovine.


Urednica slovenske oddaje Jožica Gerden z nečakinjo iz Slovenije dr. Andrejo Marn Pernat
Slovenska oddaja "Slovenski čas" je sestavni del multikulturne radijske oddaje "Sunraysia Community Radio Program" na frekvenci 106.7 FM Mildura, Victorija in 90.7 FM Wentworth in Robinvale v NSW. Zaradi naše oddaljenosti od glavnih mest Avstralije, nas ne doseže narodna SBS oddaja, ki zajema vsa glavna mesta Avstralije. Uprava SBS nam omogoča, da radijska postaja HOT FM posname novice iz narodnega SBS programa, ki jih predvajamo dalje našim poslušalcem. Tako smo le indirektno vključeni na narodno SBS omrežje.

DELO V ŠIRŠI AVSTRALSKI SKUPNOSTI
Moje "delo" po prihodu v Avstralijo je bilo poleg pomoči možu pri gradnji novih hiš in »rentanjem«, predvsem materinsko in gospodinjsko. Po vrnitvi iz Slovenije so otroci šli v šolo, z njimi pa sem šla v šolo tudi jaz. V osnovni šoli sem učila tri leta kuharski pouk in več let pomagala učencem pri branju. Od otrok sem se učila pogovorne angleščine, oni pa od mene branja in pisanja.V Avstraliji si redne zaposlitve pri štirih majhnih otrocih niti nisem mogla privoščiti.

»Delala« pa sem prostovoljno pri mnogih dobrodelnih organizacijah: za slepe, za ostarele, ustanovila sem in bila nekaj let predsednica lokalnega MCWA (Multikulturnega ženskega združenja), kjer sem organizirala Drop-in-centre za etnične žene, bila sem urednica multilingual časnika Rainbow. Izvoljena sem bila kot reginalna predstavnica narodne ženske organizacije ANESBWA (Non-English Speaking Background Women's Association). Več let sem bila članica etničnega sveta ECCV, članica lokalnega izobraževalnega upravnega odbora MADEC in državnega regionalnega UO za odrasle Loddon-Mally Regional Centre for Adult Commuity and Further Education Bendigo nekaj let itd...Plačilo za delo sem dobivala le občasno, nekaj let kot "bi-lingual consultant", za kar me je imenoval Office of Multicultural Affairs države Victorije in nekaj mesecev za delo z ostarelimi »jugoslovanskimi« priseljenci pri ECCV.
Od sodelavcev sem se učila navad in jezika, saj ni bilo drugega izhoda. Človek nujno potrebuje sočloveka, pri tem pa jezik in navade niso več najbolj pomembne



Ob slovenski osamosvojitvi in ob ustanovitvi Avstralske slovenske konference SSK smo se maloštevilni rojaki na podeželju tudi močneje povezali s Slovenci in slovenskimi središči v glavnih mestih Avstralije ter prek Svetovnega kongresa tudi s Slovenci po vsem svetu.
Člani ASK pa smo že večkrat sodelovali za okrogli mizo na Taborih Slovencev po svetu, ki ga organizira vsako leto Društvo Slovenija v svetu, v Zavodu Sv . Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani. Leta 1998 sem sodelovala tudi jaz s svojim referatom:


OHRANJEVANJE JEZIKA IN KULTURE ZA SLOVENCE PO SVETU


V svojem referatu vam bom predstavila nekaj vsakdanjih težav, s katerimi se srečujemo avstralski Slovenci, oziroma starši pri vzgajanju naših otrok v slovenstvu za ohranitvi slovenske kulture na peti celini. Avstralija je ogromna celina in dejstvo je, da vsi Slovenci ne žive v velikih mestih in v slovenskih »gettih«, kot si to lahko privoščijo številnejši priseljenci drugih narodnosti. Potreba po preživetju je mnoge poslala tudi daleč stran od glavnih mest Melbourna, Sydneyja in Adelaide, kjer delujejo naši zaslužni slovenski duhovniki v tamkajšnih verskih in kulturnih središčih. Mnogo slovenskih družin živi tudi po širnem avstralskem podeželju in v manjših mestih, kjer smo prepuščeni sami sebi v trudu preživetja slovenskega duha v naših ožjih družinah.
Naj vam dam za primer svoje osebne izkušnje, ker živim v avstralskem podeželskem mestu Mildura, ki je oddaljeno od glavnega mesta Viktorije Melbourna kar 550 km, od Canberre 850 km, od Sydneya 1100 km in od Adelaide 400 km, od Pertha pa več kot 4000 km. Sem mati štirih odraslih otrok, ki le delno obvladajo slovensko. Nekajkrat sem bila grajana, ker mi svojih otrok ni uspelo naučiti dobro in pravilno slovensko. Ko se soočam z obtožujočimi pogledi in se moram zagovarjati, se sicer na zunaj sramežljivo, vendar z globoko bolečino v srcu. ...Mar kdo misli, da jaz ne bi bila rada ponosna in se pohvalila, da moji otroci tudi obvladajo brezhibno slovensko?
Oddaljenost Avstralije od Slovenije in razdalje med samimi slovenskimi središči v Avstraliji so glavni vzroki, da so pogoji, razmere in izkušnje naših rojakov precej drugačne od izkušenj ostalih Slovencev po svetu v trudu za preživetje oz.ohranitev bodočih slovenskih generacij. Da, kako lepo je slišati naše otroke druge in celo tretje generacije v tujini, ki pogumno in ponosno vztrajajo pri svoji slovenščini, pa ni važno v kakšnem dialektu. Ljudje smo nadvse navdušeni nad njimi, da včasih kar pozabimo poslušati, kaj nam želijo povedati. Temo pogovora kaj hitro obrnemo, se čudimo njim, ker znajo slovensko, pogosto pa še bolj njihovim zavednim staršem, da jim je uspelo svoje otroke naučiti maternega jezika. Za mnoge je čeprav le »domača« slovenščina tudi velik uspeh, strokovnjaki pa se nato prijemajo za glavo: »Aj jaj, kdo pa je tebe učil slovensko?« Otroci to težko razumejo, starši pa se potem sprašujejo, ali je boljša »domača« slovenščina ali raje nič.
Podobno kakor v Ameriko so tudi v avstralska velemesta Melbourne in Sydney med prvimi slovenskimi izseljenci prišli požrtvovalni slovenski frančiškani. Zbirali so svoje »razkropljene ovčice« po peti celini ter s pomočjo domotožnih rojakov ustanovili slovenska verska in kulturna središča, kot tople in prijetne slovenske domove v tujini. Tukaj so se naši rojaki lahko po želji srečevali, obujali spomine in proslavljali praznike, njihovi otroci pa so se med seboj spoznavali in prijateljevali, si celo iskali življenske partnerje in na sploh živeli kot v neki mini-domovini. Takšni »srečni« rojaki niso nikdar v celoti občutili, kaj pomeni biti jezikovno in slovensko kulturno osamljen ter ohraniti slovenski jezik v popolno tujem svetu. Enako je ta problem nerazumljiv slovenskim rojakom v domovini, ker niso teh izkušenj sami preživeli in jih ne poznajo.
Spominjam se, da sem tudi jaz bila v mladosti dokaj kritična, ko so mladi fantje množično odhajali v tujino, in modrovala: »Le kaj jim je treba iskati kruh po svetu, saj ga je doma kar dovolj (v 60-70 letih)...in če že morajo živeti v tujini, le kako, da niso znali svojih otrok naučiti slovensko? ...Pa to je malomarnost, izdaja, zatajitev svoje domovine, to je domovinski greh!...« Kako hitro me je Bog poslal na lastno preizkušnjo! Zaljubila sem se in slepo sledila možu na konec sveta, v oddaljeno avstralsko podeželje - samo za dve leti! Mož, kakor tudi mnogi drugi mladi slovenski fantje, ki jih je usoda ali potreba po preživetju pognala v oddaljeno avstralsko podeželje, pa so se soočali z vse drugačnimi problemi kakor rojaki v slovenskih skupnostih večjih mestih. Z vso silo so se vrgli v delo in na lov za uspehom. Daleč od doma in vsega slovenskega so se rojevali naši otroci. Mlade matere, zaposlene z otroci in polne bolestnega domotožja pa smo nujno potrebovale normalne človeške stike z družbo in sočloveka, pa ni bilo več važno kakšne narodnosti, veroizpovedi ali v kakšnem jeziku smo sprejemale njihovo sočustvovanje in dobroto. Domotožje zaradi osamljenosti je bilo zelo hudo prva leta in s pomočjo sosedov, s katerimi smo »spikali« v angleščini, smo bolj ali manj uspešno preživele začetne težave izseljenstva. S svojimi malimi otročiči smo se lahko pogovarjale le preprosto, kot se pogovarja mamica z dojenčkom. Ničesar novega nam niso znali povedati nazaj v materinem jeziku, zato je bil to le nekakšen nepopoln in mučen enostranski dialog. Mnogo hitreje so se naši otroci naučili angleškega jezika od sosedovih otrok, v šoli ali iz televizije, ki nam je bila pogostokrat edina družba. Vse prepogosto so se naši pogovori končali pri opozorilih in prošnjah: »Govori slovensko!« »Govori slovensko« so ponavljali in se jezili na otroke tudi očetje, ko so prihajali pozno domov od težkega celodnevnega dela. Takšna opozorila pa so žal bila pogosto prva in zadnja beseda razgovora, saj so otroci zaradi pomanjkljivega znanja jezika hitro utihnili in se umaknili v spalnice.
... Svoje otroke sem naučila nekaj pesmic, naučila sem jih moliti slovensko, poznali so le vse besede, ki jih uporablja mati z otrokom. Tuje pa so jim bile besede, ki jih uporabljajo slovenski otroci pri igri, niso razumeli pogovorov med odraslimi, niti besed in pogovornega jezika, ki se uporablja v cerkvi, v šoli, v trgovini, pri zdravniku in na cesti... Njihov slovenski jezik je bil hudo pomanjkljiv, težko razumljiv in zato skoraj neuporaben. Ko so začeli hoditi v šolo, so se prva leta radi hvalili pred sošolci, da je njihova mamica prišla iz najlepše dežele na svetu, iz Slovenije; naučili so jih celo nekaj slovenskih besed. Kmalu pa so ugotovili, da njihova mamica slabo govori angleško, da smo imigrantje, poleg tega pa ni bilo nič kaj vredno hvale, če je nekdo prišel iz Jugoslavije. Želeli so biti enaki svojim sošolcem. Tema pogova in medsebojno razumevanje je kmalu postajalo pomembnejše od jezika. Tudi naš družinski »biznis« nas je intenzivno mešal z avstralskim svetom. Žalostna sem ugotavljala, da izgubljam svoje otroke za slovenstvo in se sama sebe tolažila, da vsaj nekaj razumejo in če bodo kdaj potrebovali, se bodo lahko hitro naučili. Takšno izgovarjanje pa je bilo v resnici le »obliž na rano« za boleče spoznanje, ki ga je tako ganljivo opisal naš slovenski pesnik v Avstraliji Ivan Legiša, v svoji knjigi Za pest drobiža: »Ko me cesta je odnesla v tuja mesta, zgolj iz potrebe, sem za krožnik riža in za Judeževo pest drobiža, mačehi poklonil več kot polovico sebe... A kar me najbolj v živo grebe, je - da sem brez solz in joka, tujini mrzli dal lastnega otroka.”....
...Močno želimo več odprtega sodelovanja in spoštovanja do vseh organizacij, ki se ukvarjajo s Slovenci po svetu, za uspešnejše ohranjanje slovenske kulture med vsemi Slovenci po svetu.
Za naše mlade potomce nas resnično skrbi. Uvajamo jih v vodenje slovenskih radijskih oddaj, toda pogosto in lažje jih vodijo v angleščini. V angleščini izhaja tudi četrtletni časnik slovenske mladine »Slovenian Review« v Sydneyju. Za našo mladino zato predlagam izmenjavne obiske s slovenskimi otroci iz Slovenije, medtem ko za starejšo mladino pa je potrebno organizirati več dejanskih programov, kot je n.pr. nekaj mesečna delovna praksa v Sloveniji ali izleti v domovini, ki bi se jih lahko udeležili po končanem študiju. Naši otroci izražajo veliko zanimanja za odkrivanje svojih korenin in prednikov iz matične domovine.
V Avstraliji žal ni »argentinskega čudeža«, naši rojaki se tudi pogostokrat delijo med desničarje in levičarje. Žalostno ugotavljamo in čutimo, da se med nami še vedno kažejo ideološka razhajanja, ki ga je povzročilo nesrečno polstoletno politično enoumje v domovini, ki nas je kruto razdvojilo. Kljub temu smo en narod, ki se vse pogosteje srečujemo na pokopališčih in si nemo stiskamo roke ter obžalujemo prerano slovo vsakogar. Vedno manj nas je. Hvaležni smo našim potomcem iz glavnih mest Avstralije, ki se na pobudo slovenskih verskih in kulturnih centrov ter naših duhovnikov srečujejo letno na mladinskih koncertih z igrami, plesi in glasbo, hkrati pa se v strahu sprašujemo, ali bo prihodnje leto ponovno slovenski mladinski koncert. Strah nas je, ko se praznijo naše velike in številne društvene dvorane. Kaj bo, ko se ne bodo vrata več odpirala, ker ne bo ljudi? Ali bodo ostali to le ogromni molčeči spomeniki tisočem in tisočem Slovencem v Avstraliji, ki so bili in ki niso več - strmeči v nebo... Nemo bodo od nas vseh zahtevali odgovor na težko vprašanje:
»Avstralski Slovenci, kje ste?«
Da, prav gotovo in kmalu bo nemo »strmel sredi tujine tudi naš okameneli zanos domovine«?
Dragi rojaki v domovini, potrebujemo vašo nenehno podporo za naše preživetje.
(V. Tabor Slovencev po svetu, Ljubljana 1998 – Referat Jožice Gerden)



V Avstraliji sedaj živim neko dvojno življenje, eno v avstralskem svetu, drugo z domovino Slovenijo.
Vse skozi sem objavljala številne članke na temo slovenstva v revijah in časopisih: Misli, Glasilo SSK, Glas Slovenije, Rodna gruda, Družina, Delo, Slovenec idr.
Po možnosti obiskujem domovino vsakih dveh leti in leta 1993 mi bo za vse življenje ostal v spominu ta boleč dogodek, ki je bil objavljen v Mislih nov. 1993:


V SPOMIN MOJEMU POKOJNEMU OČETU JANEZU

Vrnila sem se iz obiska domovine novembra leta 1993, ki bo za vedno zaznamovan z grenkim spominom; umrl je moj dragi oče, moj iskreni in zaupni prijatelj in moj največji življenski učitelj. Bil je temelj in steber naše številne družine. Umrl je tako simbolično!
...tisti dan je bil ves prerojen, kot mladenič, kljub njegovim 85 let. Dan po praznovanju njegovega 85.rojstnega dne me je zaprosil, da bi ga popeljala po sosednjih vaseh, ker je želel obiskati družine umorjenih mladih fantov, ki so bili žrtve vojnih in povojnih komunističnih pobojev v letih 44-45. Zadal si je nalogo, da bo zbral podatke za skupni farni spomenik povojnih žrtev v Trebnjem. Nekaj mesecev prej je namreč tudi po njegovi zaslugi bil postavljen spomenik povojnih žrtvam v sredini naše vasi. Z veseljem sem mu izpolnila željo, kar ga je zelo razveselilo, na svojega brata naslednji dan ni namreč želel čakati.... Ves najin dan skupaj je bil čudovit in morala sem ga le občudovati! Popolnoma se je preselil v tiste povojne čase. Njegov spomin je bil izredno bister, njegov um preudaren, srce širokogrudno, besede iskrene in globoke, korak mladosten, celo sluh se mu je ta dan popolnoma vrnil. Ko je zbral vse potrebne podatke in svoje delo dokončal, je bil videti kot zmagovalec na odru. Nenadoma se je na cilju, v lepem zelenem vrtu v Trebnjem, opotekel in se bled in omotičen naslonil na češnjevo drevo.
Ujela sem ga pri padanju, ga nežno položila na travo in delno v moje naročje, kjer je v nekaj minutah njegovo srce prenehalo biti...
Kljub moji globoki in brezupni žalosti v dogodku, mi je bilo v veliko tolažbo, da je bil do zadnjega trenutka srečen in tak tudi umrl, brez bolečin in poln plemenitosti. Bogu sem hvaležna, da sem imela posebno milost, da sva skupaj s hčerko Sibilo bili z njim ob njegovem zadnjem slovesu, kljub tej bridki izkušnji. Spominjam se, da je v času svojega življenja dnevno molil za »srečno zadnjo uro« in resnično je bila zanj »srečna«. Pogreb je bil izredno lep, za križem je plapolala slovenska zastava, ki jo je moj oče zaradi svoje narodne zavesti in pokončne drže vse življenje (kljub vsem političnim pritiskom vztrajal), bil popolnoma vreden. Bog ti poplačaj oče, za tako čudovite spomine in za tvoje izredno bogato duhovno življenje!

Moja mama je stara 90 let in jo vedno zelo pogrešam. Za materinski dan leta 1998 sem napisala njej na čast in zahvalo naslednji članek, ki je bil objavljen v Družini:

MOJA MAMA

Vesela sem, da imam po skoraj petdesetih letih možnost pisati ostareli mami, ki živi v Sloveniji. Spominjam se, ko sem še kot majhna deklica v tretjem razredu napisala odlično domačo nalogo z naslovom Moja mama. Učiteljici je bila zelo všeč in me je popeljala po vseh razredih, da sem spis glasno prebrala. Vsi so mi navdušeno ploskali, jaz pa sem bila prepričana, kakor sem še danes, da otroci ne ploskajo mojemu spisu, temveč moji zlati mami.
Moja mama je bila v mladosti ena sama lepota, toplota, zaupanje v dobro in za svojo družino varno zavetje - družinski steber vere, ljubezni in dobrote. Odraščala je brez mame, ki ji je umrla kot triletni deklici, in si je v Marijini družbi izbrala Božjo Mater za svojo lastno mamo. Bila je odlično vzgojena in je znala biti vsem svojim osmim otrokom najlepši vzor. Njeno življenje je bilo poleg srečnih trenutkov pogostokrat veliko trpljenje, ki ga današnja mladina ne bi mogla doumeti. Rojevali smo se v krutem vojnem in povojnem času, ko je sovraštvo in maščevanje divjalo v narodu, ona pa je v močnem zaupanju v Boga in Marijo prejokala in premolila dolge noči v strahu za moža, ki se je skrival pred sovražniki vseh vrst, za štiri malčke lačnih ust in za petega pod srcem. Povojna leta niso prinesla nikakršne svobode za prebivalce dolenjskih vasi.
Zasliševanja, umori, zapori in zaplembe premoženja so se nadaljevali vrsto let po vojni. Sledil je dolg zapor našega, zdaj ze pokojnega očeta, kar je mamino trpljenje le stopnjevalo. V vseh teh letih groze in strahu se je zatekala po pomoč k Bogu in k Mariji. Iz svoje neomajne vere je črpala moč, da je ostala pokončna, da je skrbela za svojo družino in ni klonila pod neskončnim bremenom.
Ko se v tujini vsak dan spominjam na svoj dom in svojo mamo, ki živi osamljena in ostarela v razpadajočem družinskem domu, je kljub trpki resničnosti njene starostne bede moj privid vedno čudovit in svetal. Kako rada se spominjam njene kuhinje, opojnega vonja po svežem kruhu in najboljše juhe na svetu! Spominjam se tople krušne peči ter naših dolgih zimskih družinskih večerov. Mama nas je vse toplo nahranila, ko smo se utrujeni vračali z dela na polju, iz oddaljenih šol in napornih služb. »Vse je blagoslovljeno,« nam je zatrjevala in za vse je bilo dovolj, pa ni bilo pomembno, koliko se nas je zbralo okoli družinske mize.
Oče nam je zelo rad prebral kaj zanimivega iz Družine in vsi smo poslušali, nihče se ni drznil pritoževati. Nikdar pa ni zmanjkalo časa za družinsko molitev in vsak večer smo pobožno sklenili z rožnim vencem na kolenih.
Kako lepe spomine hranim na družinska romanja s konji in z zapravljivčkom na bližnji Zaplaz in na Žalostno goro ter z vlakom na Rakovnik in na Brezje k Mariji Pomagaj. Nič ni bilo pretežko. Z veseljem in neizmernim zaupanjem smo romali k Mariji. Otroci smo se z mamo skupaj spustili na kolena in z rožnim vencem v rokah poromali trikrat okrog oltarjev in trikrat okrog cerkva. »Karkoli potrebuješ v življenju, prosi Marijo, zaupaj Mariji! Marija je tvoja pravi Mati. Sprejmi, kar ti življenje prinese, naj se zgodi karkoli, je božja volja. Ne obupaj v tujini, ohrani vero in vse bo dobro. Ne jokaj zaradi domotožja, saj smo vsi pod eno božjo streho«. To so njeni življenjski nauki. Mama je močno vero in zaupanje v Boga, v Jezusa in v Marijo z zgledom globoko vsadila v srce otrokom in 30 vnukom, kar čutim kot izredno bogastvo in najboljšo doto. Žal mi je, da me je življenje pognalo tako daleč stran od ostarele mame, ki nujno potrebuje pomoč. Rada poletim domov, kadar le morem. Vsak obisk me tudi prizadene, saj je mama vedno bolj sključena in vedno bolj nebogljena. Ob vsakem najinem nedeljskem telefonskem pogovoru me vpraša: »Kdaj boš prišla domov?« Kako rada bi bila ob njej za njen 86. rojstni dan, za njen god in za materinski dan ? za njen vsak dan, pa ni mogoče. Zato ji kličem iz Avstralije: Bog Ti poplačaj, mama, za vso Tvojo ljubezen in vero!

(Družina, za Materinski dan, 26. marca 1998)

Mici Bognarjeva, Mici Taminčeva, Justina Vrščajeva in Minka Dularjeva
Vsi otroci Zemljančeve mame bi se Vam radi vsem skupaj najlepše zahvalili za vse, za kar je bila naša mama od Vas deležna v svojem dolgem življenju zaradi Vaše soseščine.

Vedno ste jo prijazno in spoštljivo sprejemale, jo obiskovale, ji nudile veliko majhnih in velikih pozornosti in postrežb. Mama Vas je vedno rada srečevala, tudi zaradi tega ji je bilo življenje lepše in nekoliko znosnejše. Pristopile in pomagale ste ji vedno, ko Vas je potrebovala. Več je imela lepega od Vas drage sosede (še posebno v zadnjih desetih letih) kot od lastnih otrok. Za vse se Vam najiskrenejše zahvaljujemo in radi bi Vam povedali, da se Vaše dobrote vedno zavedamo, čeprav Vam to premalo pokažemo in se zavedamo, da Vam za vse nikoli ne bomo mogli oddolžiti. Prepričani smo, da bo Vaše pozornosti in skrbi deležna še naprej. Bog Vam povrni!

Jezero, 3. marca 2004 ob 90. letnici
Otroci Ivan, Ciril in Stane Marn, Justina Groznik, Jožica Gerden, Marinka zaletel, Slavka Markelj in Ana Nahtigal



MOJE ŠIRŠE DELO IN SKRB ZA SLOVENSTVO IN DOMOVINO
Kljub temu, da sem zelo oddaljena od domovine in od vseh slovenskih centrov v Avstraliji, sem redno spremljala življenje v domovini in se nadvse veselila, ko sem zaznala prebujanje “SLOVENSKE POMLADI” v zgodnjih 90-tih letih. Končno sem tudi osamosvojitev Slovenije spremljala z vsakim dihom in z nezadržnim veseljem. Prav v tistih časih sem obiskovala višji tečaj angleščine za odrasle pod mentorstvom uni.profesorja v pokoju Georga Russell. Tudi on je navdušen in z velikim zanimanjem sledil razpadu komunizma v slovanskem svetu in se z mano veselil političnih sprememb v naši domovini. Slovenija mu je bila še posebno blizu, saj je nekoč kot ameriški vojak preživel kritični povojni čas na meji med Italijo in Slovenijo in bil priča tamkajšnjemu nasilnemu povojnemu dogajanju. Zaupal mi je, da o teh grozotah ne more govoriti, vendar ga spremljajo vse povojno življenje kot nočne more…
Takoj sem se povezala tudi z Verskim centrom v Melbournu, in s pok. patrom Bazilijem, ki je bil duša slovenskega gibanja v Avstraliji. Povabil me je, da sem postala članica Slovenskega narodnega sveta Viktorije, ki je bil sestavni del Avstralske konference SSK. Z vplivnimi avstralskim sodelavcem prof. Georgom Russell sva pisala prošnje za priznanje na avstralsko vlado in protestno pismo na OZN. Pisala sem podporna pisma domovini Sloveniji ob njenem osamosvajanju na slovensko vlado in vplivnim politikom ter pisala članke v razne medije... Kadar sem se počutila nemočno, sem se lotila čopiča in barv in prav v tistem času se je pričel moj slikarski konjiček. Barvala sem politiko...Razstavljala sem svoje slike v olju in akvarelu v Milduri, Melbournu in v Adelaidi prejela drugo nagrado za »Cvetje v akvarelu«. Restavrirala sem številne stare cerkvene kipe in jaslice v Meloburnu in v Milduri.
V Avstralsko slovensko konferenco SSK sem se vključila v kritičnem času, ko se je le-ta začela rušiti in sem čutila, da potrebuje podporo. Leta 1997 sem postala organizacijska tajnica in leto pozneje tudi tajnica SNS VIC s sedežem v Melbournu. Podpredsednica SSK za prekomorske dežele sem bila od l.2000-2003. Delo SSK sem vedno spremljala 'od blizu', čeprav živim daleč in delo opravljam z veseljem. Svetovni slovenski kongres smo vendar Slovenci, ki živimo po svetu in v zamejstvu in se povezujemo z rojaki v domovini pri skupnih nalogah in projektih. Osebno me sodelovanje z rojaki po svetu zelo veseli in s pomočjo današnje elektronske komunikacije, ki z lahkoto premosti vse daljave, je tesnejša in hitrejša povezava mogoča in izvedljiva.
TRUD ZA SPRAVO
Ogromno črnila je že bilo prelito o "slovenski spravi", pa se kljub temu nikamor ne premakne. Dober namen mojega naroda je obtičal v slepi ulici. Nasprotovanja med nekdanjimi rdečimi in nekdanjimi belimi, ki bi morali vsaj časovno že popolnoma obledeti, se pogostokrat zaostrujejo in celo ponovno barvajo. Nekdanji udbovci in komunisti ter nekdanji domobranci, pa celo tudi njihovi otroci, so še vedno zaznamovani z madeži preteklosti. Od iskrenega priznanja zločinov in laži smo še daleč in največ govorimo tisti, ki se ne počutimo nič krivi, ki smo se v takšno usodo rodili. Resnični grešniki rajši molčijo ali se celo hahljajo v brk: "naj se drugi prepirajo namesto nas! Pustite nas na miru, da uživamo še dalje naše lepe borčevske pokojnine, kot smo navajeni zadnja desetletja…, država nam dolguje, bili smo borci…, in smo svojci borcev…"
Verjetno bom kakšnega med bralci vzdramila in mi bo zažugal. "Jaz se naj spravljam, mi, ki smo se borili za svobodno Jugoslavijo? Nam se ni treba spravljati, mi smo bili borci! Cerkev, ta se naj izpove, saj zato zahteva spravo!"
Tudi naš avstralski rojak, pesnik Bert Pribac je ugotovil, da je vsega gorja kriva Cerkev. Svoje trditve ni popravil, čeprav sem mu dokazala drugače. Njegova knjiga v osnutku "Slovenske spravne motnje" so resnično slovenske spravne motnje. Izgleda, da z rojaki, ki blodijo v takšni zmoti, se bo nemogoče spraviti. Tudi on zahteva od Cerkve, da se opraviči.
Cerkev se je že nekajkrat opravičila za napake in hudodelstva posameznikov v Cerkvenem imenu. Branko Rozman pa je v svojem članku "Sejalci megle" v Družini, 4. oktobra 98 takole zapisal:
"Okupacijo smo vsi Slovenci občutili kot nepopisno zlo (razen partijcev, saj sta Hitler in Stalin takrat še prijateljevala). Demokratski tabor se je začel že takrat podtalno organizirati in pripravljati na oborožen upor za čas, ko bi ta pomenil resničen prispevek k zavezniški zmagi, ne pa le brezkoristnega prelivanja slovenske krvi. Ta plemeniti načrt je po naročilu iz Moskve izdala KPS in v imenu Stalina oklicala revolucijo. V prvem letu je pomorila na stotine idejnih nasprotnikov. Temu zločinskemu početju so se postavili v bran najprej vaški stražarji, potem domobranci. Za orožje so se obrnili na okupatorja, kar dokazuje, da jim je bil v tistem času ta manj nevaren kot slovenski revolucionarji. Višek cinizma je, da danes zagovorniki tistih, ki so svoje idejne nasprotnike prisilili, da so se zatekli po orožje k okupatorju, te ometavajo z očitkom kolaboracije…"
Torej, tukaj je iziv slovenskemu narodu: Ali je to RESNICA, iz katere lahko dosežemo PRIZNANJE in KESANJE ter končno SPRAVO?
Osebno sem prepičana, da se moramo truditi dalje, dokler ne pridemo do skupnega sklepa, po katerem naj bi se ponovno opisala resnična slovenska zgodovina. Opomnila sem našega predsednika Avstralske slovenske konference SSK, naj pride na dan s kakšno svetlo iskrico, ki bi podprla Svetovni slovenski kongres pri svojem prizadevanju za resnično spravo slovenskega naroda, pa mi je odgovoril:
" Jaz sem resnično in popolnoma odpustil in upal na spravo, toda ker je bila samo enostranska, je ne morem izsiljevati. To nima nobene veze z "biti kristjan", kajti tudi kristjan ne more drugega prisliti v spravo, če je ta ne mara. Najbolj pa me jezi pri vladnih strankah. Ti nimajo niti pojma o spravi, še manj pa so pripravljeni deliti vlado in dobrine z vsemi Slovenci. Dokler se to ne bo spremenilo, je sprava prazna farsa! Vse naše pisanje je bob ob steno, pridiganje spreobrnjenim…"
V nemškem dnevniku Frankfurter Allgemeine Zeitung (23.2.99) je objavljen daljši članek v zvezi z razlaščenim premoženjem v Slovenji. Pisec povdarja, da osem let po razglasitvi slovenske samostojnosti, vrnitev zaplenjenega premoženja v času komunizma še zdaleč ni končana, medtem pa se mala država prizadeva za vstop v zvezo NATO in Evropsko zvezo. V zadnjih sedmih letih Drnovškove vlade je bilo razrešeno le 30% vseh zahtev, zavrnili pa so jih šestino. Zadnji predsednik razpadle Jugoslavije in sedanji premier nove, demokratične Slovenije, je izvajanje zakona o denacionalizaciji suspendiral pred parlamentom kar trikrat; teoretično bi morali vrnitev premoženja v Sloveniji končati do leta 2000. Vendar v to ne verjame niti nekdanji predsednik ustavnega sodišča Sturm, ki ironično govori o kontinuiteti stare miselnosti v glavah mladih. Vrnitev premoženja bi pomenila konec gospodarske in poilitične moči nekdanjih komunistov, tega pa ne bodo dopustili..., meni pisec članka.
Pa smo zopet v slepi ulici! Slovenci bomo morali še čakati, "da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan"… Ali res ni pomoči, da bi se v našem človeku, ki je tudi ustvarjen po božji volji in podobi, vzbudil čut odgovornosti in spoštovanja do bližnjega in do samega sebe? Prepričana sem, da je, zato naj ne obupamo, trkajmo in se bo odprlo, prosimo in nam bo dano…, nas je učil Kristus.
Pred dnevi sem se v Melbournu udeležila predavanja Nobelovega nagrajenca za mir, škofa Carlosa Belo iz Vzhodnega Timorja ob njegovem obisku v Avstraliji, ko je med drugimi dejal:
"…Jezus je poznal človeško slabost in opozoril svoje apostole, da ga bodo izdali, ko jih bo najbolj potreboval, da mu stojijo ob strani. Sramovali so se svoje slabosti, se opravičili svojemu Gospodu in ponovno vzpostavili z Njim prijateljstvo in zaupanje.
Osnova vsake sprave, je priznanje dejstev resničnih dogodkov. Tako je uspela sprava v Južni Afriki, v Argentini, takšno spravo potrebuje Indonezija in Vzhodni Timor in slovanski narodi, ki se ponovno rojevajo izza železne zavese. Država, ki uporablja orožje proti svojemu ljudstvu, je šibka, nima zaupanja in nima avtoritete.
RESNICA je najmočnejše orožje posameznih žrtev in je rešitev za narod in državo. SPRAVA je krščanska vrlina, zato mora biti kristjanova prva skrb za človeške žrtve nasilja. Ogoljufani in ranjeni morajo zahtevati resnico, ki je osnova PRAVICE.Škof Carlos Belo nam je dal preprosti primer: Peter je imel novo kolo in Janko je bil ljubosumen, zato mu je kolo ukradel. Peter je jokal in se ni več igral z nepoštenim Jankom. Janko je bil osamljen, zato je predlagal Petru, da se spravita in se ponovno igrata, kakor prej. Peter pa je zahteval RESNICO in PRAVICO, preden skleneta SPRAVO. Priznaj, da si mi ukradel kolo in mi ga vrni, šele potem bom s teboj zopet prijatelj…."
Kako preprosto in enostavno, kajne? Ali smo zmožni pogledati resnici v oči?
Jožica Gerden, tajnica ASK

DOSEŽKI

Za svoje delo v multikulturni skupnosti sem bila leta 1988 predlagana za “Bi-centenial Australian Women of the Year” in prejela medaljo »WOMEN 88«.
Za delo v slovenski skupnosti sem ob 50-letnici slovenskih frančiškanov v AU prejela Slomškovo medaljo od škofa dr.Krambergerja.
Kljub temu, da sem zelo oddaljena od domovine in od vseh slovenskih centrov v Avstraliji, sem osamosvojitev Slovenije spremljala z vsakim dihom in nezadržnim veseljem. Takoj sem se povezala z Verskim centrom v Melbournu, in s pok. patrom Bazilijem, ki je bil duša slovenskega gibanja v Avstraliji in postala članica Slovenskega narodnega sveta Viktorije, ki je sestavni del Avstralske konference SSK. Z vplivnimi avstralskimi sodelavci sem pisala mnoga protestna in podporna pisma domovini Sloveniji ob njenem osamosvajanju na slovensko in avstralsko vlado, na OZN idr.. Kadar sem se počutila nemočno, sem se lotila čopiča in barv in prav v tistem času se je pričel moj slikarski konjiček. Barvala sem politiko...Razstavljala sem svoje slike v olju in akvarelu v Milduri, Melbournu in v Adelaidi prejela drugo nagrado za »Cvetje v akvarelu«. Restavrirala sem številne stare cerkvene kipe in jaslice v Meloburnu in v Milduri.
Pred leti sem sodelovala na Taboru Slovencev po svetu v Zavodu Sv.Stanislava z referatom »Smernice za ohranitev slovenskega jezika in kulture za Slovence po svetu.
Objavljala sem številne članke na temo slovenstva v revijah in časopisih: Misli, Glasilo SSK, Glas Slovenije, Rodna gruda, Družina, Delo, Slovenec idr.
V Avstralsko slovensko konferenco SSK sem se vključila v kritičnem času, ko se je le-ta začela rušiti in sem čutila, da potrebuje podporo. Leta 1997 sem postala organizacijska tajnica in leto pozneje tudi tajnica SNS VIC s sedežem v Melbournu. Podpredsednica SSK za prekomorske dežele sem bila od l.2000-2003. Delo SSK sem vedno spremljala 'od blizu', čeprav živim daleč in delo opravljam z veseljem. Svetovni slovenski kongres smo vendar Slovenci, ki živimo po svetu in v zamejstvu in se povezujemo z rojaki v domovini pri skupnih nalogah in projektih. Osebno me sodelovanje z rojaki po svetu zelo veseli in s pomočjo današnje elektronske komunikacije, ki z lahkoto premosti vse daljave, je tesnejša in hitrejša povezava mogoča in izvedljiva.
Pomanjkanje narodne samozavesti med rojaki doma in po svetu je resno vprašanje, ki me skrbi in v katerega bi se morali bolj poglobiti. Nujno je preučiti in na novo napisati resnično slovensko zgodovino. Zgodovina, ki so nam jo vrinili tujci, češ da smo se Slovenci pojavili na tem ozemlju šele v 6. stoletju, kot prišleki iz Pripjatskega močvirja, in da smo narod hlapcev, brez kulture in zgodovine, ne more biti prav nikomur v ponos. Prepričana sem, da vsak rojak v svoji notranjosti čuti, da to ni resnica. Čas je za priznanje zmote in za resnično zgodovino od antičnih Venetov do Karantanije in do današnjih dni. Le tako bo slovenski narod, v zavesti, da smo glavni nosilci evropske kulture, lahko ponosen in se bo zagotovo ohranil v evropskem kotlu narodov. Zavedati se moramo, da v prihodnosti nikamor ne vstopamo - Slovenija je bila vedno v srcu Evrope!
***
Co-avtorica knjiga POTOVANJE SKOZI ČAS - Povest o ledenem možu Ötziju, Založba Jutro, Ljubljana, 2004.
V slovenščino sem prevedla slikanico co-avtorja Petra Jandacka iz ZDA, jo dopolnila v zgodovinsko povest Potovanje skozi čas ter jo trdno postavila v slovenski prostor. Občasno prevajam tudi članke in razne študije iz slovenščine v angleščino in obratno, predvsem na temo najstarejše srednjeevropske venetske zgodovine. Moje posebno zanimanje na venetskem področju je raziskovanje slovenske sorodnosti s šlezijskimi Sorbi ali Wendi, nosilci priznane kulture žarnih grobišč, ki se je razvila prek srednje Evrope pred več tisočletji. Predniki mojih vendskih prijateljev in znancev so se priselili v Avstralijo iz Šlezije pred 150 leti; občudujem njihove potomce, ki so še danes ponosni na svojo slo-venetsko preteklost in vneto raziskujejo svoje korenine.
Leta 2001 sem sodelovala na prvi mednarodni konferenci venetologov v okviru Svetovnega slovenskega kongresa v Ljubljani s študijo Veneti v Avstraliji (o »nemških« priseljencih oz. šlezijskih in saških Vendih v Avstraliji) in na drugem posvetu leta 2002 s študijo Prvobitnost Venetov srednje Evrope.
Sem tudi urednica debatne internetne strani VENETI-WENDS-WINDISCHE – SLOVENIA: http://forums.delphiforums.com/VENETI , od leta 2000 dalje.

(se nadaljuje...)